Arhivi Kategorije: Besedni umetnik se predstavi
Izbor pesmi Ane Bešter
TAM, KJER DREVO BOM ZASADILA
Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom nove sanje odkrila.
Iskro, ki večno gori,
in si vedno znova želi,
da v nebo poleti.
Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom svoje misli skrila.
Skupaj z drevesom bodo rastle,
kakor raste zgodba
iz pod umetnikovih rok.
Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom svoje spomine pustila.
Brez njih bom lahko naprej hodila,
kakor bi hodila,
če bi se na novo rodila.
Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom svoje pesmi spustila,
da poletijo visoko v nebo,
da mi želje uresničijo.
BLIŽINA
Čeprav se včasih daleč zdi,
kot da v bližini ni luči,
lahko nekje v daljavi človek stoji
in se ti veselo smeji.
Tako se nam v teh časih večkrat zdi
in veliko je ljudi,
ki po bližini hrepene
ter si topline žele.
Vendar se moramo naučiti,
drugačno bližino ceniti,
toplino misli in besed,
ki lahko jih pošlješ tudi na sosednji breg.
Tako pa ne bomo za vedno ostali,
kmalu bomo spet na ulicah klepetali,
prijatelje, sorodnike in znance obiskali
ter se skupaj smejali.
Vsi se naučimo,
da je treba ceniti bližino!
Ob strani si vedno stojimo,
četudi si objemov ne delimo!
DALEČ JE BLIZU
(gazela)
Zdaj ko vsak zase stojimo, daleč je blizu,
a vseeno skupaj držimo, daleč je blizu.
Čeprav imamo različna mnenja,
vsi skupaj si želimo, daleč je blizu,
da se znebimo dolgega nemira,
da ponovno skupaj zaživimo, daleč je blizu.
Čas bomo imeli drug za drugega,
z ramo ob rami se veselimo, daleč je blizu,
da spet bomo drug drugemu blizu
in zmago v bitki slavimo, daleč je blizu.
TA PLANET
Nekje v vesolju,
daleč na obzorju,
mimo zvezd in planetov
ter raznih kometov
vrti se planet,
ki je v veselje odet.
Planet je pisan kakor cvet
in sladek kakor med,
čeprav včasih je s snegom prevzet,
nikoli tih ni ta planet.
Ta planet res velik ni,
a vseeno veliko bitij tam živi.
So majhna in vesela
in vedno bi rada kaj počela.
Imajo dva para oči,
s katerim vsak rad strmi.
Najraje tja nekam v vesolje,
daleč čez obzorje,
mimo zvezd in planetov
ter raznih kometov.
Tam vrti se planet,
z modro barvo prevzet,
čeprav malo preveč segret,
a vedno v vrvež odet.
Kadar si bitja zaželijo smeh,
se rada zazrejo na ta planet.
Nas tiho opazujejo
in se nam posmehujejo
ter pogosto nad nami obupujejo.
A ne nad vsemi, to že veš,
saj zdaj tudi ti poznaš ta planet,
ki leži nekje v vesolju,
tam daleč na obzorju …
MOJA HIŠA
Nekje na tem svetu
moja hiša je zrastla,
a hiša se nenehno premika,
saj prostora pod soncem ni še našla.
V njej noč in dan veselje živi,
zdi se, kot da tukaj sploh ne ugasnejo luči.
Vedno nekaj se dogaja,
po navadi le preprosto raja.
Na Mojo hišo običajno sonce sije,
a včasih – le včasih – megla jo zakrije.
Kadar pa se to zgodi,
nikoli hiša v tišini ne sedi,
vendar se le te osvobodi.
Moja hiša nikoli sama ne stoji,
vedno kdo drug se zraven naseli.
Zato se hiša vedno s prijatelji smeji
in z njimi veselo živi.
Zraven hiše zdaj že veliko drugih hiš stoji,
v njih pa veliko ljudi živi.
Nastala je že prava mala vas,
v kateri ima vsaka hiša svoj obraz.
Tako Moja hiša v miru stoji,
polna domišljije, ki v njej nemirno živi,
in živela bo še dolgo
do konca njenih dni.
BOŽIČNA SKRIVNOST
Za morji in gorami,
za polji in vodami,
vasica v večnem snegu stoji …
Tam skoraj celo leto vse v tišini spi,
razen v decembru,
ko povsod živahno mrgoli.
Palčki, škratki in jeleni
vsak na svojo stran hitijo,
a nikoli se ne zaletijo,
po cele dneve le garajo,
saj dela vedno imajo čez glavo.
Najprej, ko december se začne,
ko otroci se božiča veselimo
in pisma za Božička na mizi pustimo,
palčki hodijo po svetu
in pobirajo pisma po celem planetu.
Ko jih nazaj domov prinesejo,
pa pohitijo, da želje uresničijo.
Do Božiča je le še teden dni,
zato tudi Božiček več ne spi,
v delavnici povsod dovolj je palčkov,
a na svetu vseeno je veliko malčkov.
Še prehitro božični večer se prikaže
in palček še zadnjič sani podmaže.
Izbor pesmi Allegre Vučurević
MOJA HIŠA
Moja hiša je moj mali raj,
moja hiša je varen kraj,
kamor se vedno lahko zatečem,
kjer svoje piškote sreče pečem.
V moji hiši je le eno pravilo,
da obnašamo se prijazno in milo,
da v sebi nimamo niti kančka sovraštva,
saj sreča, ljubezen in mir so prava bogastva.
V moji hiši ni sebičnih ljudi,
v tem raju ni slabih stvari.
V mojo hišo lahko prideš kadarkoli,
tam se lahko zabava ali moli,
v mojo hišo pridi takrat,
ko želel bi klepetat,
ko rabiš nekoga, da te pomiri,
ko res ne veš več kam,
ti moja hiša da moči,
da ne boš tako sam.
Zato kadarkoli si v stiski,
ko žalosten si kakor v pesmi lirski,
v mojo malo hiško pridi,
in poln veselja zopet odidi.
ZDRAVJE
Ljudje se ne zavedamo,
kako zdravje je pomembno,
a ko bližnjega v postelji zagledamo,
takrat samo želimo,
da bolezni ne dobimo,
da vsi preživimo,
da nikogar ne izgubimo.
Življenje je kot vlakec smrti,
polno padcev in vzponov,
polno sreče in zatonov,
nekaterim vožnja je premočna,
ustavili bi se, a jim ne dela ročna,
komaj da se še držijo,
a ko enkrat izpustijo,
ko jih tla doletijo,
v nebesa odletijo,
kjer naberejo si moči,
da naslednje življenje lahko živijo.
MOJ DOMAČI KRAJ
Polja, travniki in reke,
da ne pozabim kmete, mlinarje in peke,
pa na rože, krave in slapove,
doline, gozdove in vrhove,
na sosedove vrtove,
ki našemu kraju dajo čar,
ki vrednejši je kot denar,
nihče ne more ga vzeti,
saj to je moj domači kraj.
Tu ljudje smo prijazni,
tu je milost, ni kazni,
tu se spoštujemo,
se med seboj varujemo,
si stojimo ob strani,
tu vsak meščan te obrani,
nihče te ne rani.
Tu sem najraje na svetu,
najraje prisluhnem rečnemu šepetu,
najraje le sedim in opazujem naravo,
najraje hodim skozi rosno travo,
najraje sem tu v domačem kraju,
v mojem malem skromnem raju.
VESOLJE
Na začetku je bil veliki pok,
z njim vesolje nastane,
pojavi se velik žareči krog,
ki kasneje Sonce postane.
Nastajajo planeti, zvezde, galaksije,
tam zgleda kot v deželi Nije,
črne luknje, meteorji in kometi,
to vse so vesoljski šepeti.
Vesolje je ena ogromna cona,
vsako sekundo se razprostira,
za mogočnost pripada mu krona,
pred planeti se propagira.
Zdaj pa še nekaj o našem osončju,
8 planetov in sonce v ospredju,
največji Jupiter vedno se važi,
a kralja Neptuna nikoli ne draži.
Venera, ženska, samozavestno
primerja se z Zemljo,
Merkur jo ozmerja, da jo nekaj uničuje,
v bistvu jo naše prebivalstvo onesnažuje,
ker ne ločuje,
ker pomemben nam je le kapital,
vidimo le denar, ne vidimo tal,
ki počasi se ugrezajo,
smeti po našem ozračju plezajo.
»Joj, ti ljudje, neodgovorni,« jezi se Mars.
»Smo pa nekam zgovorni,« ga draži Uran,
»Joj, Uran, potegni že ogledalo na plan,
ti samovšečni vran.«
»Ti pa molči, Merkur,
tako si majhen, a glasen kot pet kur!«
»Zase se brigaj!« Saturn se vmeša,
»tebi se od starosti obroč obeša.«
Venera sikne,
da med planeti mir ponikne,
nastane ogromen direndaj,
in samo nekdo lahko povrne mir nazaj …
Sonce zavpije: »Bi se vsi skupaj umirili!«
Planeti utihnejo in molčijo,
vsak se sam sebi smili,
a na koncu se drug drugemu opravičijo.
Bilo bi lepo,
če bi obstajal kdo tak,
kot je Sonce.
KRALJ MATJAŽ
Kakšen je bil kralj Matjaž v resnici?
Je morda cele dneve spal?
Ali je zaklad v gozdu zakopal?
Je šel rad čembalo igrat?
Ali je imel čisto zaležan vrat?
Je bil len in nič ni naredil?
Ali se morda celo večnost ni obril?
Ali se je le pod Peco skril?
Je bila njegova graščina tako razmetana,
kot da bi v njej živela podgana?
Ali je bil dober kralj?
Ki nikomur ni lagal,
ki je svoje napake priznal,
ki ni delal razlik,
ki spoštoval je bitja vseh oblik,
ki je bil do vseh enakovreden,
ki ni bil tako beden,
kot tisti prejšnji primer,
ki hodi v čisto napačno smer.
ZMAGA POMLADI NAD ZIMO
Ko nastopila je zima,
spremenila se je klima,
zrak mrzel je postal,
tema bila je, ko si vstal, ko si zaspal.
Le kdaj pa kdaj sneg zapade
in še takrat nam ga dež ukrade,
le malo ga še obstoji,
in le-ta je črn in smrdi.
Počasi pomlad se začenja,
zima že pojenja,
maškar’ce zvonijo,
nam zimo stran podijo.
Ko vejica zelena na vratih ti visi,
dobro letino ti napove,
ko Zeleni Jurij mimo prihiti,
brž duri mu odpri.
Zaslišiš zvonjenje glasno,
praviš si: »Oh, kako krasno,
kurenti so priskakljali,
prebičali zimo in odfrčali.
Tukaj končno je pomlad,
adijo zima, adijo hlad,
zdaj cvetele bodo rož’ce,
za naše male zmrzljive ubož’ce.«
Izbor pesmi Anje Cimerman
REKA
Reka dereča teče brez miru,
nemirno dere po kamnitem tiru.
Skozi ostra skalovja in gorovja,
voda nad nami dviguje svoja valovja.
Gromi prebudijo iz spanca jo,
zdaj dviga valove, da skačejo.
Nevihta na nebu z grozo zavre,
voda bujno v mesečini vre, vre.
Nemirna reka počasi briše sled,
njena grozota usiha v širni svet.
Še naprej po strugi bistro teče,
kot da bi nad druge dvigovala svoje meče.
Narava ustvarja prizore svetleče,
voda v soncu se sveti žareče.
Po strugi navzdol nemirno drvi,
skozi gozdove, travnike, mesta, vasi.
TA PRAZNIČNI ČAS
Ko še zadnje listje z dreves odpade
in prvi sneg na ulice pade,
ko ogenj v kaminu prasketa
in iskrice skačejo sem ter tja.
Med nas prihaja božični čas,
ki prinaša veselje v vas.
Luči se svetlikajo ob vsakem koraku,
divje utripajo v nočnem mraku.
Piškoti po cimetu slastno dišijo,
se z majhnimi nasmeški nam smejijo.
Okrašena z ljubeznijo in lučkami svetlečimi,
smrečica sije z zvezdami žarečimi.
Božiček s sanmi po nebu drsi,
lahkotno skozi severni sij.
Skozi dimnik skrivnostno nam darila spusti,
medtem ko vsak od nas že trdno spi.
REŠIMO TA PLANET
Vsak dan znova
na tleh je nova smet,
kot da vseeno nam je,
kako izgleda naš svet.
Nebo je prepredeno s temnimi meglicami
in nekaj nesrečnimi pticami.
Živali pred našimi očmi umirajo,
medtem ko se ljudje za nova posestva prepirajo.
Kar naprej jih v temne kote potiskamo,
nato pa vedno na skrivaj vriskamo.
V sinje modrem morju nastali so otoki smeti,
ki postajali bodo večji,
če nekdo jih počistiti ne pohiti.
Zato podajmo si roke in rešimo naš planet,
da do konca dni ostal bo lep ta svet.
ZMAGA
Mračnega dne, ko burja brije
in ko se sončen dan v meglo ovije,
takrat nad mesto žalost se spusti,
veter pa se med ulicami podi.
Sivi oblaki po nebu hitijo,
za njimi še zadnji sončni žarki se iskrijo.
Kmalu z nebes dež se vsuje,
za škodo, ki jo pusti, nič ne žaluje.
Dolgo časa mine,
ko v mestu obstaja le odtenek sivine.
Zdaj res majhno upanje je za temnimi oblaki,
da sonce zmagalo bo nad deževnimi silaki.
Toda v megli začne znana svetloba se svetlikati
in se izza sivih oblakov pomikati.
Bori se, bori se, bori,
toda vedno znova izgubi.
Sonce skoraj že obupa,
ko nekaj ga za žarek pocuka.
Zvezde priskočile so na pomoč,
skupaj zlomili bodo nevihtni obroč.
Mavrica čez nebo je posijala
in slabo vreme iz mesta odgnala.
Meščani zmago lepega vremena nad nevihto so proslavili
in se še dolgo, dolgo v noč veselili.
MOJ CAJT MOJA IZBIRA
Rada imam proste cajte,
ker takrat lahko sem daleč od bajte.
Stran od zvezkov in domače naloge,
še sreča, da rešila sem se te nadloge.
Lahko zunaj sem z dobro družbo,
bolje, kot če od kompa dobim okužbo.
Lahko tudi kolesarim ali se sprehajam
ali ptice v zraku sopeče dohajam.
Včasih pa vseeno raje sem doma,
pozno v noč v postelji zleknjena.
Ob toplem kakavu se grejem,
dokler ne zaspim, še zadnje ovce štejem.
JE TO RES KONEC?
Vsaka pot svoj konec ima,
nihče tega preprečiti ne zna.
Tako vedno je,
čeprav včasih s tem težko sprijaznimo se.
Vendar je to res konec?
Je zares vsega konec?
Sedaj življenje se vam smehlja,
vodi Vas po novi poti,
prihodnost skrivnostna teče vam naproti.
Saj dolgo let za nas ste skrbeli,
nas učili, le najboljše nam hoteli.
Ob težkih časih videli ste luč na koncu tunela,
na koncu vedno za vse pravilno ste poskrbela.
Zato zdaj čas je, da odpočijete si,
res upam, da vsi cilji uresničeni so bili.
Široko razprite krila, kot svobodna ptica v zraku,
tudi če boste kadarkoli letali v mraku.
PRIJATELJ
Prijatelj je nekdo, ki poslušati te zna,
te razume, vse tvoje skrivnosti pozna.
Prijatelj zna ti na obraz nasmeh narisati,
vse slabe misli iz glave izbrisati.
Prijatelj je nekdo, s katerim se smejiš,
tudi ob slabih dnevih z njim se veseliš.
Ob težkih dnevih ob strani ti stoji,
kot sova, noči s teboj prebedi.
Prijatelj je nekdo, s katerim v težave zaideš,
na koncu skoraj uideš.
V učiteljevi pisarni jezik osramočeno za zobmi držiš,
zdi se, kot da se ti knjige posmehujejo z vseh strani,
zato raje zbežiš.
Prijatelj je nekdo, s katerim lahko v tišini sediš,
nič ne rečeš, samo drug drugemu se smejiš.
Ob toplih večerih na travi ležiš,
šteješ zvezde, skoraj zaspiš.
Prijatelj je nekdo, s komer leta šteješ, rasteš,
a nikoli zares ne odrasteš.
Skupaj spomine najlepše si deliš,
dan in noč paziš, da jih ne izgubiš.
KRONICA (pravljica)
Na prelep pomladni dan, ko je vetrič božal trato, ko je bilo nebo brez oblačka in ko je sonce obsijalo tudi najtemnejše dele sveta, so čebele letale z rože na rožo in po travnikih stresale cvetni prah. Prišel je čas, ko se je narava začela prebujati iz trdnega zimskega spanca. Iz tal so zopet začele poganjati korenine, po zraku so letale ptice in metulji najrazličnejših barv in vzdušje med ljudmi je postalo bolj veselo. Kmalu so bile vse korenine prekrite s tulipani, vijolicami, zvončki in kronicami. Snežno belih kronic ni bilo veliko, zato so se rade pohvalile, kako lepe in edinstvene so.
Včasih je na travnik prišla skupina deklic, ki so rade nabirale cvetlice. Vse so občudovale lepoto kronic in vedno odtrgale tisto, ki se jim je zdela najlepša. A deklice so razočarano ugotovile, da cvetlice doma ne uspevajo tako dobro kot v naravi in kmalu ovenijo, zato so se odločile, da jih pustijo tam, kjer lahko dlje časa razveseljujejo človeško oko.
Uboge prelepe kronice se tega niso zavedale; mar jim je bilo samo za njihov izgled. Želele so, da bi jih nabral nekdo, ki bi se ob njihovi lepoti vsak dan znova stopil in jih občudoval. Uboge snežne princeske so dneve in noči čakale, da jih nekdo odtrga z mavričnega vrta, kljub temu da so jim ostale cvetlice prigovarjale, da deklic ne bo več nazaj, kajti globoko v sebi so vedele, kako temna prihodnost te čaka, ko zapustiš barvit travnik. Kronice so z vsakim dnem postajale bolj in bolj žalostne in se pritoževale, kako grde so. Od žalosti so ovenele in travnik je spet postal temen.
Nekega dne, ko je sonce sijalo visoko na nebu, so iz zemlje začele poganjati korenine nove kronice. Kronica je rasla in rasla in postala čudovita snežno bela cvetlica. Spraševala se je, čemu so vse njene sorodnice tako žalostne. Visok zvonček, ki je rasel blizu nje, ji je povedal, da se vse sramujejo same sebe, saj menijo, da jih nihče ne mara. Mlada kronica se je razjezila in se obrnila k svoji sosedi. Samozavestno ji je povedala: »Ne smete biti žalostne in oveneti, ker vas nihče ne odtrga. Vsak je edinstven in najlepši prav takšen, kot je. Če zapustiš ta čudoviti travnik, zapustiš tudi prelep čisti podeželski zrak in obilo dobrih prijateljev. Ceni to, kar imaš!«
Stara kronica se je zastrmela vanjo in se zamislila. »Prav imaš, ves čas smo hrepenele po nečem, zato nismo mogle biti srečne. Neizmerno sem ti hvaležna, da si mi to povedala.«
Pametne besede mlade kronice so se hitro razvedele. Travnik je spet postal cvetoč in cvetlice so si kar naprej prigovarjale: »Najlepši si prav takšen kot si, kjerkoli …«
NARAVA
Tam, do kamor še naš pogled ne seže,
dolga veriga gorovja se veže.
Vršaci se dvigajo visoko v nebo
in drug drugemu podpirajo glavo.
Zlato sonce dneve šteje
in premražene živali toplo ogreje.
Bistre vode med skalovjem drvijo,
za sabo nobene sledi ne pustijo.
V zelenih dolinah vetrič travo boža,
na travnikih cveti prav vsaka roža.
Barviti metulji se med cvetlicami lovijo
in življenje kot v pravljici živijo.
ZIMA
Ko še zadnje listje z dreves odpade,
kmalu predenj prvi sneg zapade,
živali skrijejo se v svoje brloge
in si skrbno pripravijo vse zaloge.
Na zelene doline in visoke gore
se bela odeja iz oblakov spuste.
Vse temačne skrbi v nebo izhlapijo,
se v podobi belih snežink na zemljo spustijo.
Otroci nasmejani iz hiš zbežijo,
se po svetlikajočem se snegu lovijo.
Pred vsako hišo stoji snežak,
vsak je poln ljubezni orjak.
ZAVRŽENI SADEŽI
Neko vetrovno noč je po celem svetu brila burja, dež je lil z neba in tla so se tresla. Takrat so se krošnje dreves pozibavale v vetru in stresale svoje plodove na mokra tla.
Naslednji dan je bilo sončno in o nevihti ni bilo ne duha ne sluha. Le iz zemlje so že poganjala majhna stebla, ki bodo čez dolga leta postala velika in mogočna drevesa. Tako je tudi bilo. Po dolgih dneh in nočeh so se tam, kjer so včasih še rasla stebla, zdaj bohotila velika drevesa vseh različnih sadežev. Jabolka, hruške, banane, breskve, pomaranče, skratka vsi sadeži so se svetlikali v soncu in veselo čakali, da jih bo nekdo odtrgal z drevesa in jih z užitkom pojedel. Toda zgodilo se je malce drugače. Ogromne naprave so neko jutro obkrožile svet in strojno, z vseh dreves obrale slastne sadeže. Stroji, katere so upravljali ljudje, so plodove položili v velike zabojnike, ki so bili v tovornjaku, ta pa jih je nato raztovoril v ladje, ki so sadeže pripeljale v trgovine po celem svetu. Tam so jih položili v manjše zabojčke ali pa so jih zapakirali v plastične vrečke. Nato so jih postavili na ogromna stojala, da so jih ljudje bolje videli. Kmalu po tem, ko so bili sadeži na svojih mestih, je prišla starejša gospa s klobukom in krilom. Ogledovala si jih je in vzela vseh malo. Pomaranče, hruške, banane, breskve, jabolka in ananas so trdno prileteli v vrečko pohlepne gospe. Nekaj časa si je še ogledovala drugo hrano in kaj vrgla v polno vrečo dobrot, nato pa odšla v avto in se odpeljala do svojega doma. Živela je v veliki vili s svojim možem. Doma je stopila pred hladilnik in iz vreče vzela najprej dve breskvi. Namrščeno si ju je ogledovala in se jezila: »Kako sem bila lahko tako nepozorna in sem kupila dva obtolčeni breskvi!« Zabrisala ju je v prazen predal v hladilniku in v vreči zagledala še nekaj obtolčenih sadežev. Resnica je, da jih je gospa neprijazno vrgla v vrečo, kjer so se obtolkli. Tega na žalost ni vedela, zato jih je še bolj jezno stresla iz vreče v hladilnik zraven breskev in odkorakala do telefona, poklicala v trgovino, v kateri jih je kupila, in se začela jeziti na prodajalca, ki se ji je oglasil. Sadeži v hladilniku se žalostno spogledajo in na skrivaj občudujejo drug drugega. Prvo spregovori zrelo, rdeče jabolko, ki joka: »Kaj bomo pa zdaj? Verjetno ste tudi vi mislili, da nas bo pojedel nekdo, ki je hvaležen, da obstajamo, nekdo, ki si želi okusiti in videti, kaj je sladkoba na tem svetu, nekdo, ki dobro gospodinji in bi iz nas lahko kaj pripravil. Na primer iz banan bi lahko naredil banana split.« »Tako je,« so mu pritrdili ostali sadeži. »Iz tebe, drago jabolko, bi lahko nastala čežana, jabolčni štrudelj, pita, kompot in še kaj,« je nadaljevala pomaranča. »Vsi bi lahko postali sladoledi, sadne kupe ali hladni napitki. Življenje bi lahko preživeli s hvaležnimi otroki, ki bi nas veselo okušali in se smejali«. Poskušali so pobegniti, vendar zaman. Vrata hladilnika so bila močno zaprta. Gospa je pozabila na sadeže in kupila nove, nakar se je vedno znova čudila, zakaj so obtolčeni. Kmalu jih je zavrgla v smeti in pristali so na kupu bioloških odpadkov.
Tako še veliko sadežev in druge okusne hrane vsak dan znova pristane na kupu odpadkov. Vse le zaradi ljudi, ki ne znajo ceniti teh dobrot in se ne zavedajo, da je za večino hrane, ki jo pridelamo, potrebno garati.
VESOLJE
Ko pogledam v vesolje,
se mi zdi kot ogromno polje.
Namesto stotine pisanih cvetov,
v njem kraljuje osem različnih svetov.
Vsak ta svet
v naši galaksiji šteje en planet.
Prvo mesto zavzema Merkur vroč,
na šestem pa okoli sebe Saturn vrti obroč.
V vesolju se svetlikajo rumene pike,
to so zvezde, ognjene, velike.
Nad nas se spustijo,
ko vsi otroci na Zemlji zaspijo.
JUNAK LJUDI NAUČI, KAKO PRISLUHNITI NARAVI
Junak ni tisti, ki onesnažuje okolje,
ampak tisti, ki pomaga do boljše volje.
Ko v travi zagleda majhno pločevinko, jo pobere
in jo vrže v smeti zraven sebe.
Junak je tisti, ki ljudi rad nauči,
da narava lepoto in mir vsakemu podari.
Ko v mestu zagleda gospoda, ki plastenke znebiti se želi,
pristopi do njega in ga pouči, da to pravilno ni.
Vedno, ko v parku zagleda nekaj otrok,
ki sladkajo se z okusnimi bonboni,
priskoči do njih in reče: »Če pospravite ovoje bonbonov,
vas v zraku čakalo bo deset balonov.
Tako junak ljudi vsak dan uči,
kako prav ravnati z naravo,
zato lahko ima ona vsak dan zabavo.
Junak vedno lepo skrbi,
da narava vsem prijetna in čista se zdi.
VSAK LAHKO VSAKEMU POLEPŠA DAN
Vsak lahko vsakemu polepša dan,
mu prijazno ponudi odprto dlan,
najmanjša pozornost do ljudi
odpira zapahnjena vrata in prijateljstvo budi.
Starejšega gospoda na ulici pozdraviš,
mu osamljeno srce ozdraviš,
takrat mu na usta narišeš nasmeh,
lahko si ponosen, ker to je uspeh.
Sošolcu pomagaš se učiti
in mami posodo pomiti,
zato oba sta tako vesela,
da bi lahko srečno zapela.
Pozimi ptici daruješ pest semen
in jo s tem odrešiš iskanja hrane bremen.
V naravi pobereš goro odvrženih smeti,
spomladi ti vrača s cvetočimi travniki
in ko bodo poleti s pisanimi rožami posuti,
boš na njih lahko razprl svoje peruti.
DOMOVINA
Domovina je kraj,
kjer se z družino imaš lepo,
kjer cvetlice rastejo
in kjer modro je nebo.
Domovina je ena sama,
kot moja zlata mama,
je tam, kjer se rodiš,
kjer živiš in se smejiš.
Domovina je mesto, država, narava,
v kateri je včasih kakšna poplava.
Domovina je sinje morje, visoke gore
ter zelene planjave, ki zlato zore.
POTOVANJE V TOPLE KRAJE
Potovanje v tople kraje se prične,
ko zgodaj zjutraj glas staršev prebudi te.
Na letalo hitro odhitim
in upam, da ga ne zamudim.
Na njem postrežem si z okusnimi prigrizki,
starša pa z zadovoljstvom spijeta okusen viski.
Skozi okno zaspano gledam kopico belih oblakov,
tam ni več videti betonskih orjakov.
Ko po dolgem letu končno stopim na trdna tla,
pred mano odpre se svet, kot bi v nebesa prišla.
Življenje in ljudje čisto drugačni,
vseeno dobri, a lačni.
Tam tujo kulturo spoznam,
a še vedno Slovenijo rada imam.
Slapovi, mesta, vodnjaki, kipi,
vabijo me s tihimi kriki.
Ob koncu še zadnjič v bazen skočim
in se v toplem morju namočim.
Nazaj na letališče hitim
in že na polnem letalu sedim.
Ko doma po dolgem času v toplo posteljo ležem,
lepim mislim in spominom podležem.
Še dolgo časa od lepih trenutkov živim
in se novega potovanja zopet veselim.
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo je opora, stisk dlani,
spodbudne besede in nobenih skrbi.
Pravo prijateljstvo je kot najvišja gora, kot najčistejša reka
in kot največja okrašena novoletna smreka.
Prijatelj je nekdo, ki poda ti roko
in ti z njim je neizmerno lepo.
Ne glede na težave ob strani ti stoji
in nemirne noči s teboj prebedi.
S prijateljem skupaj sanjaš
in skupne dogodke oznanjaš.
Z njim nikoli dolgčas ti ne bo,
še vedno najlepše le z njim godilo se ti bo.
DRUŽINA
Če te podpira družina,
lahko postaneš superman ali balerina.
So sitne sestre in smešni bratje,
ko odrastejo jih obdarijo svatje.
Ko zjutraj vzide rumeno sonce,
mama skrbno pripravlja lonce.
Oče travo pridno že kosi
in v nakupe se mu mudi.
Imam sestro, pogumno, neustrašno,
a na svetu so živali, pri katerih se vede zelo plašno.
To so črni, veliki, ogromni psi,
a vedno, ko jo objamem, se pomiri.
Moja teta velike, okusne piškote peče,
v prostem času pa rada dolge razdalje preteče.
Moj stric zvesti je vojak,
on je veliki, prijazni orjak.
Babica doma, v svoji sobi pridno kvačka,
dedek pa se med tem zunaj z vnuki igračka.
Na zgodnje sobotno jima rada pripravim kavo,
vendar pri tem naredim veliko poplavo.
V družini je vedno sreča
in ljubezni polna vreča.
Zato rada imam svojo družino,
najboljše od vsega pa je, da se lahko skupaj smejimo.
MOJ TRAVNIK
Ko sončnega dne cvetlice na travnik me vabe,
po sveže pokošeni travi diše.
Tam rože so vsak dan znova živele
in v najlepših barvah cvetele.
Ko med cvetlicami se vrtim,
od prelepih vonjav skoraj zaspim.
Takrat vse slabe misli odletijo
in se v svežem zraku razkropijo.
V odsevu potoka vidim, kako v kuhinji dobrote pečem,
kako med pisanimi cvetlicami z razprtimi rokami tečem.
In kadar v visoki travi ležim,
gledam v modro nebo in nikamor ne hitim.
To moje je življenje,
tako lepo kot pomladno cvetenje.
Tudi travnik v mojih mislih je moj,
a kadarkoli boš želel, delila ga bom s teboj.
ZAKAJ?
Le zakaj alkohol piješ,
ko lahko se med knjige zariješ?
Mogoče svet prepotuješ
ali pa nova prijateljstva skuješ.
Če od alkohola slabo ti je,
raje ostani doma in ne premakni se.
Bolje doma na postelji ždeti,
kot težavam naproti hiteti.
Preveč alkohola lahko tebi in ostalim življenje vzame,
veliko novih nesreč na cesti vname.
Zato pretirano ga ne pij
in se tako pred kaznijo ali celo smrtjo skrij.
Živio!
Sem Anja Cimerman in imam 11 let. V šoli imam še posebej rada slovenščino in šport, doma pa rada pišem pesmi, berem, kolesarim in rolam. Prosti čas večinoma preživljam z družino in prijatelji, ki pa me pri pisanju pesmi spodbujajo in mi dajejo nove ideje.
Izbor pesmi Brine Lužar
VSI POZABILI SO
Vsi pozabili so, kako izgleda
vsa ta lepota, ki jo obsega,
vsi ti kamni v daljavi,
ves pesek v puščavi.
Gledajo, kako se smeji,
gledajo njene svetleče oči,
za katerimi skriva se ves svet,
v njenih lepih modrih očeh.
A te oči ne gledajo mene,
čeprav zdi se, da vidijo ves svet,
v resnici to vidi le pravi poet.
Ona gleda njega, se mu smeji,
njene oči svetijo le zanj,
vedno, ko pogleda vanj,
v vso to lepoto, v katero je obdan.
Za vse je slepa,
ker preveč je lepa,
da opazila bi ostalo,
da opazila bi temno postavo,
ogromno senco, ki gre mu skozi oči,
čeprav njej se on lep zdi,
da že pečejo njene lepe, modre oči.
Preveč željne, preveč požrešne,
da včasih se zdijo že grešne.
Pije vso ljubezen kot alkohol,
pijana od lepote vse bolj in bolj,
pozabi na vse ostalo, le njegove oči,
ki svetijo se v daljavi kot luči,
ki zdijo se blizu, a so daleč stran,
kot zaklad, pod mavrico zakopan,
kot pošast, ki iz omare pride,
naredi rano v srce in nato odide.
Le kdaj se spet prikaže,
da rano s slano vodo poškropi,
da še bolj boli,
in nato ga spet ni.
Čeprav ona ljubi njegove oči
in da njo on ljubi, se ji zdi.
Nikoli ni razumela,
zakaj ravno njega je rada imela.
Njena lepota bila je v uporabo,
ko zagrabila je za njegovo vabo,
njen nasmeh žarel je daleč stran,
med ulice, kjer ležal je pijan.
V drugih očeh on je bolezen,
v njenih očeh predstavlja ljubezen.
Čeprav lepa ona je kot češnjev cvet,
on pa med kozarce piva je ujet,
med zakajenimi ulicami z ostalimi spi,
večini le smet se zdi.
Njej predstavlja vse,
čeprav pijanec je le.
Čeprav vidi le kozarca dno,
ukradel srce je njeno.
Najbolj boli,
ko nekdo te zapusti,
kot on je njo,
kot tekel je daleč v neznano,
vse bolj v temo,
kjer ni luči,
v tunel, kjer konca ni,
v njegovi glavi ujete so misli.
Ni razumela,
da njena lepota ga je ujela,
ga odganjala vse bolj stran,
daleč od mesta v zakopan
kraj, kjer srce mu je ukradla,
ko v rdeči obleki med njegove ulice se je prikradla.
Ga pogledala s svetlečimi očmi,
v katerih videl se je ves svet,
da zmanjkalo mu je besed,
ko je spet prišla in ga ljubila,
kot še nihče iz njega vsa čustva je pila.
Imel jo je rad,
okoli nje se je smukal kot gad,
vedel je, da škoduje ji,
da vleče jo stran od ljudi,
da gleda njeno lepoto,
ki počasi se spreminja v umazano gmoto.
Zato ne da besedo bi ji rekel,
je samo še tekel,
da rešil bi jo pred svojim zlom,
ki kmalu postal bi njen dom.
A ona ni razumela,
preveč ga je rada imela,
da bilo ji je vseeno,
kaj v mestu o njiju je bilo rečeno,
o njej, lepoti sveti,
ki pijanca rada ima.
Hotela je teci za njim,
a ni pustil nobene sledi,
nobenega znaka, da nekoč je živel,
da nekoč v objemu jo je imel.
Preveč bolečine je doživela,
da lahko bi še živela.
Skrivnostno, kot je znala,
naslednje jutro mrtva pod mostom je ležala.
POŽAR
Slonela je na oknu in gledala polno cesto,
pred njo odpiralo se je z lučkami posuto mesto.
Ljudje so hodili sem ter tja,
nihče se ni ozrl gor, kjer ona je bila.
Njena topla soba hladna se je zdela,
preveč čustev v sebi je imela,
da sploh ni več nič čutila,
nobene ljubezni do tega mesta ni rodila.
Čeprav zasanjana med ulice je strmela,
v njej voda je vzkipela,
ko pod oknom je fant obstal,
zdelo se je, da vse bi ji dal.
V njegovih očeh je ogenj zagledala
in takrat je vedela,
ko v njenem srcu postalo je toplo,
spet vse bilo je lepo.
Njuna čustva so gorela močno,
kot nekdo bi pozabil, da v gozdu zakurjeno je bilo
in požar bi se širil vedno hitreje,
kot njuna ljubezen, ne bi poznal meje.
PRVOŠOLCI
(v sodelovanju z Anjo Cimerman)
Vaši starši se verjetno spomnijo še,
ko prvič na noge postavili ste se.
Naredili korak ali dva
in še preden bi mignil, ste padli na tla.
Čeprav le korakov par,
staršem je bilo mar.
Bili so neizmerno veseli,
da boste kot ptiči iz gnezda odleteli.
Še nedolgo nazaj v vrtcu za starši ste jokali,
saj sami brez njih niste znali.
Zdaj zakorakali v šolo ste,
pripravljeni, da izzive premagate.
Naj vaše življenje bo kot ples,
radost in iskrenost naj dvigata se v sreče kres.
Radovednost naj vas nikoli ne zapusti,
saj odraščati se vam ne mudi.
Naj v vašem srcu drznost prevladuje,
ljubezen pa naj se neprestano kuje.
Trenutke tukaj najlepše preživite
in se s sošolci poveselite.
VOŠČILO
(v sodelovanju z Anjo Cimerman)
Naj ljubezen se plete med nami,
naj toplina nas prevzame
ter iz vseh strani objame.
Izpolnite svoje svetleče želje,
naj oblije vas veselje,
novo leto naj bo mirno,
sreče, uspeha in radosti širno.
LJUBEZEN V ŠOLSKIH KLOPEH
Kot ptica letiš,
vsak dan zamišljen se zbudiš.
V šolo hodiš iz dneva v dan,
domov vrneš se spet nepremišljen in zaspan.
Ne veš, kam greš,
upaš samo še,
da do nje boš prišel le,
ki tam pod staro jablano sedi in čaka te.
Skrivna pisma in lica rdeča,
kjer prisotna sta ljubezen in sreča.
Prvi jok, ki srce ti stre,
ko v tebi ljubosumje vre.
Poletje mine in vrneš se,
ona pa pod isto jablano spet čaka te.
Tokrat našel si luč na koncu tunela,
saj za spomin te čaka poljub, ki celo leto zate prihranjenega je imela.
PROSTI ČAS
Preveč časa za računalniki preživimo,
Raje v prostem času ven na sonce pohitimo.
Okna na stežaj odprimo,
Se v svet zazrimo.
Toliko stvari, ki lahko bi jih počel,
In ti raje cel dan pred televizijo bi sedel.
Če svoj prosti čas bi zunaj preživel,
A verjameš, da veliko bolje bi se imel?
Saj bi bil vesel.
MILINA POMLADI
Ležiš na travniku in gledaš v nebo,
nad tabo svoje veje širi drevo,
s katerega zelen list pade ti na obraz,
kmalu začutiš, da za pomlad je že čas.
Kar naenkrat pozabiš vse skrbi,
ko globoko vdihneš in zapreš oči.
Poslušaš ptice in smeh otrok,
ki tekajo naokoli bosih nog.
Občutek imaš, kot da ustavil se je čas,
na neko sončno popoldne, ko izginil je ves zimski mraz.
Ko ves svet je v tišini,
slišiš le svoje misli v pomladni milini.
MLAJŠA OD POMLADI
Ko pomlad potrka ti na vrata,
ko sveti se zelena trata.
Ko sončni žarki prodrejo skozi listno tančico
in pobožajo na nebu čisto vsako ptico.
Takrat je čas,
ko iz telesa veter odpihne ti ves mraz.
Spet lahko zaživiš
in svoboden kot ptica nad oblaki poletiš.
Sveža, kot kruh iz peči,
v nov dan se mi mudi.
To se zgodi,
ko počutim se mlado bolj od pomladi.
NAŠA RAVNATELJICA
Vsaka pot se nekje konča,
tokrat za našo ravnateljico, ki dovolj delovnih dni ima.
Prav je, da si vzamete počitek,
po dolgih in stresnih letih res prijal bo ta občutek.
Spomin na vas bo ostal,
tako kot ljubezen, ki se v srcu naseli,
in sled za sabo pusti,
ko te zapusti.
Želje izpolnite,
kaj lepega si zaželite.
Vzemite si čas zase in družino,
kot včasih pojdite s prijatelji v kino.
Vedno se bomo spominjali vas,
vaše roke so bile varen pristan za nas.
Beseda hvala premalo opiše,
kako ste se trudili, da v naših srcih se lep spomin nariše.
40 DNI BREZ ALKOHOLA
Nekateri se sprašujejo:
»Zakaj prijatelji me stran od alkohola zapeljujejo?«
A kdor to naredi,
ga zate skrbi.
Alkohol je več kot pijača,
na videz nedolžna je zvijača.
Če ga piješ,
lahko nedolžnega otroka na cesti ubiješ.
Na svetu je nekdo,
ki rad te ima zelo.
Zanj se alkoholu odreči,
da ne bo mu treba niti ene solze poteči.
RDEČ KOT JAGODE
Sredi temnega gozda je bila čudovita jasa. Sredi jase so osamljeno kraljevali trije grm in na njih so sramežljivo kukale drobne jagode. Fant iz bližnje vasi je vsak dan hodil gledat, kdaj bodo dovolj zrele, da jih bo lahko odnesel domov družini, ki ni imela česa jesti.
Nekega sončnega poletnega popoldneva se je spet odpravil na pravljično jaso, za katero je menil, da je znana samo njemu. A tokrat se ni slišalo ptičjega petja, temveč samo nadležno ropotanje tovornjaka. Deček se za to ni menil. Hitro kot zajec se je odpravil k jagodam, da bi jih lahko končno odnesel domov. A ko je prišel do razsvetljene jase, na grmih ni bilo nič več rdečega. Zaslišal je star ženski glas, ki je govoril drugemu: »Sem mislila, da so te jagode velike in rdeče, a so majhne, premajhne za v trgovino. Celo nekaj jih je rjavih na spodnji strani. Fuj! Vrgla sem jih na bližnji travnik.»
Nesrečnemu fantu so se oči, zdaj rdeče kot jagode, napolnile z debelimi solzami. Kaj vse bi dal, da bi jih ti uničevalci narave pustili pri miru in bi se lahko domov vrnil polnih rok. Spet bo moral čakati do naslednjega poletja in upati, da jih bo končno dobil on, ki gozdne plodove cenil veliko bolj kot meščanski ljudje, ki se brezbrižno obnašajo do hrane.
KRONICA (pravljica)
Lanske pomladi so se na bregu v Volčjem Potoku, kot vsako leto, zbudili kraljevski zvončki, čudovite kronice in zlate trobentice. Veselo so klepetali in se skupaj zabavali. Med njimi je zrasla drobna kronica in bila je prijazna, da so jo vsi ostali takoj vzljubili. Poleg njenega dobrega srca pa je bila tudi lepa. In tega niso opazile samo ribe in žabe iz bližnjega potoka, temveč tudi ljudje. Vsak dan so prihajali, da bi jo videli, in nekateri so prišli tudi iz daljnih krajev Slovenije.
Nekega dne pa je prišla stara gospa, jo izkopala in jo odnesla v svoj dom. Ostale kronice in zvončke je to zelo prizadelo. Ptice so nehale lepo peti in ribe so bile zelo nesrečne. A nihče ni bil tako žalosten kot kronica, ki je sama stala ob oknu, skozi katerega je videla le sivo cesto. Kmalu je od žalosti in samote porjavela in ni bila več lepa za človeške oči, zato jo je gospa vrgla stran.
Zvončki in kronice so najbolj srečni in najlepši tam, kjer zrastejo, zato jih le opazujmo in jih ne trgajmo!
HIŠICA DOBRE VOLJE
Brezjani so delali od jutranjega vzhoda
vse do sončnega zahoda,
da na Brezjah stoji postaja,
ki vaščane pod svojo streho razvaja.
»Hišica dobre volje« so jo klicali,
ko so otroci v njej šolski kombi čakali.
Večno bo na vasi ostala
in zavetje nam dajala.
Poleti vaščanom svojo senco deli,
mimoidoče pod svojo streho skrije,
kadar sneži.
In čisto vsak ji lahko nekaj v zahvalo podari –
da je ne uničuje,
temveč zanjo lepo skrbi.
LJUDJE SMO SI RAZLIČNI
Nekateri so majhni, drugi veliki,
a vsi živimo skupaj na Zemlji,
majhni kot piki.
Spet tretji so žalostni,
ostali vedrejši,
Vsi, brez izjeme, čez nekaj let bomo starejši.
Vsak človek je drugačen: eden sit, drugi lačen.
Pa vendar …
Vsi smo čudoviti,
zato svoje lepote ti ni treba skriti.
ONESNAŽEN SVET
Čista in zelena narava,
vsaka žival na svetu je popolnoma zdrava.
Travniki se zibajo v ritmu petja ptic,
sonce sveti na gnezda sinic.
To so sanje vseh ljudi,
ki že leta živijo med smetmi.
Čisto vsak lahko pomaga,
ne uporabi plastike in s tem zmaga.
ČE ZMAGAŠ, VEČNO ROŽNATEMU SVETU ZAVLADAŠ
Nekateri bi zmagali radi
in večno ostali mladi.
Mlad dobiš pošiljko skrbi v vreči,
družina in njena toplina te popeljeta k sreči.
Čez čas starost
skozi vse skrbi postavi most.
Ta pripelje te v drugačen svet,
kjer lep in poseben je vsak cvet.
A žal na mostu nevarnost se proti tebi bori
in do cilja ti zlahka ne pusti.
Takrat zberi vso moč
in odženi vse nadloge proč.
Čez most je pot le ena,
in priložnost zamujena ne vrne se nobena.
Vsak bi rad ta kraj obiskal,
a ne pride vsak čez most, žal.
Nekatere dohiti smrt
in jih pelje v pisan vrt.
Ti pa pogumno bori se
za nič ali vse.
Če zmagaš,
večno rožnatemu svetu zavladaš.
Zato se star ne boj biti,
na koncu mora vsak čez most priti.
NAJLEPŠI ZAKLAD
Prijateljstvo je najlepši zaklad,
je nekaj, kar imaš neskončno rad.
Pomeni ti vse na tem svetu,
je kot lepota, ki jo daje cvetu.
Prijatelj se s tabo smeji,
kadar ti je hudo, ob tebi bedi.
Ves čas ti ob strani stoji
in s tabo nad oblaki pričakovanj leti.
Vsi dnevi z njim so čudoviti,
z veliko ljubezni obliti.
Prijateljev smeh ti polepša dan,
ni veliko potrebno zanj.
HLEBČEK KRUHA
Na sončnem travniku, visoko nad vasjo, je njiva. Prizadeven kmet z ljubeznijo skrbi zanjo. Celo leto jo prekopava, gnoji, pobira plevel, seje in sadi. Spomladi v sveže zorano dišečo zemljo položi pšenično seme. Veter in sonce ga nežno božata in vzpodbujata k rasti. Poleti na njivo pridejo žene, žito požanjejo in ga zvežejo v snope. Te odpeljejo v mlin, kjer jih težki mlinski kamni zmeljejo v moko. Pek iz nje z ljubeznijo zgnete kruh in ga položi v peč. V dišečo pekarno vstopi gospa in ga kupi. Kruh pristane v vreči, polni drugih slastnih dobrot. Doma ga odloži v temno, hladno omaro. Na hlebec v vsem izobilju se kaj kmalu pozabi. Osamljen je in pogreša zlate sončne žarke, ki so ga greli. Pogreša pihljaj vetra, ki ga je česal. Presrečen bi bil, če bi ga pojedel kakšen lačen in hvaležen otrok. A upanje, da bi se to zgodilo, je iz dneva v dan manjše. Od žalosti zboli in splesni. Gospa ga čez čas brez sramu zavrže. Pristane na kupu bioloških odpadkov, skupaj z gnijočo čebulo, olupki sadja in obrezki zelenjave. Joka …
VESOLJE
Vesolje je v nebo čudovit pogled,
ko mimo svetlečih zvezd pridrvi komet.
Vesolje nima konca,
kot ga ima dno lonca.
Zvezde so kot jata rib sredi morja,
izgubljene v središču ogromnega vesolja.
Luna se mimo njih sprehaja
in jim vedno malo ponagaja.
Poleg njih jadrajo planeti,
samo na enem od njih je za preživeti.
Eden leden, drugi vroč,
tretji pa okrog sebe vrti ognjen obroč.
Pot v vesolje ni z vlakom
ali letečim oblakom.
Ni znakov, ni križišč
in na srečo policijskih lovišč.
Zvezde so z Zemlje kot majhne svetleče pike,
v resnici pa so ognjene krogle velike.
Nekateri odrasli so bili že tam,
v temni gmoti otroških sanj.
JUNAK
Junak ni nekdo,
ki nosi se lepo,
ki plašč rdeč ima
in z njim čez deželo vihra.
Junak je tisti,
ki okolje čisti,
ki prijazen je do ljudi
in vedno se smeji.
Tisti, ki starki pomaga priti čez cesto
in vaščanu ponudi slastno presto,
ki kužku pomaga najti pot domov,
otroku pa kupi balon nov.
Junak je lahko vsak,
ki družino ima rad,
ki prijazen je do vseh ljudi,
bodite junaki tudi vi.
ZA SANJE NI POTREBNO ZNANJE
Za pisane sanje
ni potrebno znanje.
Želja in domišljija
sta kot popolna poezija.
V sanjah je raj,
kot bi stopil v s cvetjem posut maj.
Vse, kar si želiš,
tam dobiš.
Vsak ima svoje sanje,
ki zaupa vanje.
Ves čas jim sledi,
da na koncu željeno dobi.
Sanje so s čisto drugega planeta,
kjer ne zavedaš se resničnega sveta.
Ležiš z mehkim belim oblakom
in se pelješ s sanjskim vlakom.
Kmalu tvoje pravljice je konec,
ko iz kuhinje zaslišiš udar ob lonec.
Ampak ne pozabi:
čudovit kraj naslednjo noč te že vabi.
BABICE SO VSE ISTE
Babice so vse iste,
vedno imajo police pospravljene in čiste.
Pravijo, da premalo ješ,
to ni zdravo, veš.
Vedno presuh se jim zdiš,
skuhajo ti, kar si zaželiš.
Dan in noč pletejo nogavice,
Kadar ti je dolgčas, ti pripovedujejo vice.
Babica je najboljša zdravnica,
takoj te ozdravi, če imaš popraskana lica.
Do mene vedno je nežna,
zato sem ji neskončno hvaležna.
MOJ DOMAČI KRAJ
V mojem domačem kraju
živim kot v raju.
Pred mano odpira se popoln razgled,
za mano pa sije na gore pogled.
Ko sonce zjutraj posveti,
ptičke začnejo prekrasno peti.
Žarek se zalesketa v rosni travi
in v kuhinji zadiši po kavi.
Najbolje pa je, ko so zimski časi,
takrat je zabava v naši vasi.
Pri vsaki hiši stoji en snežak,
vsak korenjak, vsak veseljak.
Pomladi na travniku rastejo cvetlice pisane,
ki so kot narisane.
Drevesa počasi zelenijo,
občutek, kot bi se v raj pripeljal s kočijo.
LETNI ČASI
Leto se začne z obiskom gospodične Pomladi,
ki vsi jo imamo radi.
Vsi dnevi so čudoviti,
s pisanim cvetjem pokriti.
Naslednje je vroče poletje,
ki je šolarjem nujno za preživetje.
Počitnice so prišle med nas,
zdaj je za vsako zabavo čas.
Ura teče,
nič ne reče.
Jesen in šola prihajata,
zabava in morje odhajata.
Kmalu mehka bela odeja pokrije polje,
gospa Zima pride dobre volje.
Prihajajo mrzli časi,
ko otroci smeje se sankajo na vasi.
ZMAGA POMLADI
Ko mrzla zima nad nas se spusti
in še zadnji ptiček na jug poleti,
ko se toplota vse bolj oddaljuje
in ko severni veter prek gora potuje.
Takrat si vsi želimo,
da nazaj v tople čase poletimo.
Sanjamo o zlatem soncu
in zimskem koncu.
Ko pomlad končno travnike zasuje s cvetjem
in prijetnim ptičjim petjem,
se nad nas s toplimi žarki povzpne,
zmaga in vladati začne.
Prijeten spet vsak je dan,
s soncem obsijan.
Vsem nam je lepo,
ker puste zime dolgo več ne bo.
KRALJ MATJAŽ
Matjaž je dober kralj bil,
svoje premoženje z revnimi delil.
Pravičen in bogat,
naše gore list, človek zlat.
A denar in dobrota
sta bila za druge kralje pomota.
Ljubosumje v njih je vrelo,
odšli so na delo.
Začel se je napad s kraja,
kjer sonce zahaja.
Kralj Matjaž v bitki vse vojake izgubi,
zdaj sam pred sovražniki beži.
Naenkrat se mu odpre v Rečicah skala,
saj mu povrniti dobrote ni čakala.
Kralj se hitro tja zateče
in hvaležno hvala reče.
Zdaj naš kralj pod Peco spi
in sanja, kako z Alenčico nad oblaki leti.
Ko mu brada devetkrat zraste okrog mize,
se vrne in bo za nas konec krize.
DRUŽINA
Družina pomeni več kot zlato,
je kot mavrica, ki sveti čez širno nebo.
Je v družini sreča
in ljubezni polna vreča.
So domišljave tete in zabavni strici,
ki te nasmejijo z različnimi vici.
So mame in očeti,
ki se starajo z leti.
Sestre se igrajo s kosmatimi psi,
katerih sosed se na smrt boji.
Bratje obožujejo dolge kače,
ki se ti skrijejo v hlače.
V družini je vse mogoče,
četudi kdo tega noče.
Naj pada dež, naj bo poplava,
mamo bo vedno na mizi pričakala dišeča kava.
ALKOHOL – HVALA, NE!
Pitje alkohola je poteza slaba,
je samo do bolezni vaba.
Bolj kot mu slediš,
vedno prej od zdravja lahko se posloviš.
Si kot figurica na šahovskem polju,
proti alkoholu nemočna si v vesolju.
Ko enkrat popustiš,
zlahka zmago izgubiš.
Če ti je težko,
najdi si nekaj, s čimer ti bo lepo.
Nekoga, ki pomagal ti bo nesti breme,
četudi v tvojem telesu bo slabo vreme.
S prijatelji se smej
in še njim tole povej:
Če alkohol pred vožnjo piješ,
lahko nedolžnega otroka na cesti ubiješ.
MOJ SVET
Moj majhen svet
je kot pisan cvet.
Od ostalih je drugačen,
nikoli besed lačen.
V vsaki snežinki je nova ideja,
besed polna cvetoča veja.
Na vsakem drevesu raste nova rima,
ki smisel ji da mrzla zima.
Živim krasno otroško življenje,
za vse lahko povem svoje mnenje.
Lepe pesmi pišem
in svoje sanje rišem.
Ta svet je moj,
zato lahko ga delim s teboj.
Skupaj posadiva pesem lepote
v najin vrt krasote.
ZAKAJ BRATI?
Šola je zato, da se kaj naučimo,
da lahko nad oblaki znanja poletimo.
Da znamo vse črke prebrati
in vsako besedo pravilno napisati.
Knjige vabijo te v svet domišljije,
kjer dogajajo se različne vragolije.
V tem svetu ne rastejo navadne cvetlice,
ampak na roži beseda, v šopku pa novice.
Besedni svet se ne skriva v figah,
ampak v različnih knjigah.
Zato preberi vse, kar lahko,
da potem v svetu knjig lažje ti bo.
DOMOVINA
Domovina je vedno barvita,
težko je tam kakšna lepota skrita.
Domovina je kraj, kjer doma nahaja se milina,
in kjer vedno najde se tišina.
Dolga in široka cesta,
vodi te do čudovitega mesta.
Ob cestah raste trava,
na njej pa se pase zadovoljna krava.
Malo naprej se najdejo gore.
ne, to niso nočne more.
Na njih je vsa lepota
in travnata krasota.
Čez Slovenijo tečejo čudovite reke,
da se ti od lepote kar povesijo veke.
Na primorski strani nahaja se morje,
katerega vsak rad obišče dobre volje.
Najboljše pri nas pa so potice,
takrat, ko pridejo naravnost iz pečice.
Če ti postrežejo dobri ljudje,
se jed še lažje poje.
Zdaj vidite, kaj vse imamo pri nas,
poleg mest, pa se najde tudi kakšna lepa vas.
Zato pomagajmo naravi,
in s tem rešimo še živali.
Sem Brina. Doma me kličejo Brihta, saj sem vedno polna nenavadnih in razburljivih idej.
Rada se na skrivaj crkljam s sladkarijami, berem in za sosede pišem novice. Obožujem živali. No, ne vseh. Kač se na smrt bojim.
Na začetku leta sem v šestem razredu pri kreativnem pisanju odkrila svoj talent – »klepanje« rim. Na pobudo učiteljice za slovenščino Tanje Kastelic sem do sedaj sodelovala na različnih natečajih. Pesem z naslovom Vesolje mi je prinesla drugo mesto z nagrado, ki se jo je razveselila vsa družina.
S prijateljico sva že v prvem razredu napisali šaljivo in igrivo pesem za šolski almanah, s katero sva se predstavili tudi na zaključni prireditvi za starše. Najino sodelovanje se s tem ni zaključilo, prav nasprotno. Poglobilo se je in pripeljalo do tega, da se še danes spodbujava in podpirava pri snovanju pesniških rim.
Všeč mi je, da znam nekaj, česar ne znajo vsi. Vseeno pa si želim in upam, da se v pisanju pesmi poskusiš tudi ti. Nikoli ne veš, mogoče ti pa uspe in postaneš slaven poet.
Izbor pesmi Danaje Kotnik
KO GLASBA OŽIVI (gazela)
V svojo notranjost se poglobim, ko glasba oživi.
Svoboden občutek, da lahko letim, ko glasba oživi.
Včasih se zaskrbljeno oziram,
sprašujem: «Le kaj naj storim?« ko glasba oživi.
Spet drugič stopam samozavestno,
se v rešitve izzivov potopim, ko glasba oživi.
Tudi v najboljši družbi, med meni ljubimi ljudmi,
se včasih le trenutku prepustim, ko glasba oživi.
V neskončnem prostranstvu domišljije v zgodbah
tam v daljavi slišim, ko glasba oživi.
Ker je na vsakem koraku melodija moja pot,
note moj pobeg, zato vedno skrbi odložim, ko glasba oživi.
SREČA
Za srečo se včasih obračamo na vse strani.
V gozdu na sprehodu,
v svetlem prehodu
ali tam, kjer se ognjemet živahno iskri.
Velikokrat jo med prijatelji iščemo.
V družbi najbližjih, v družini,
v množici za njo oprezamo,
in v mirni, besed neizrečenih, polni tišini.
Nekateri v iskanju preiščejo ves svet.
Pogledajo v vsak skrit kotiček,
vsak še tako lepo urejen vrtiček,
vsak košček Zemlje s Soncem odet.
Pogosto traja in traja,
preden vsak med nami spozna,
da prava sreča v naši notranjosti raja
in takrat le to spoznanje velja!
SMEH ZVEZD
Na temnem nebu se Luna sveti,
na tisoče zvezd se njenemu lesku smeji,
razigran komet čez obzorje zleti.
Vedno je veselo na paleti neskončne modrine,
vse svobodno in srečno
in ne zaprto v bregove ožine,
tako lepo, da se včasih zdi večno.
Kaj ko bi še na Zemlji priredili takšno zabavo,
namesto, da drug drugega gledamo nergavo,
Si raje nasmeh podarimo
in v popolnem sijaju kot zvezde zažarimo.
Premagati sebe
Premagati se je zmaga velika,
postaviti si dober, težji izziv,
ki ti nariše nasmeh lep in iskriv,
da ti srce na ves glas močno vzklika.
Velika zmaga je sanje doseči,
tiste najslajše, najlepše živeti,
sanjariti, čez obzorje strmeti,
po zvezdi novi, svetleči poseči.
Želim vam sanje in en dober cilj,
ki vam bo uspehov prinesel vrečo,
da boste z njim pretekli veliko milj,
Z njegovo pomočjo našli srečo,
našli ljudi iz čudovitih okrilj
in dan zapustili z mislijo spečo.
Strah
Strah je nekaj,
česar nočeš občutiti.
Nekaj drugega za vsakega,
za neznanca nekaj tebi čisto lahkega.
Jaz se bojim miši in podgan,
ob pogledu nanje hitro zbežim stran.
Bojim se tudi bolezni in izgube,
prav tako sveta pogube.
A nekoč mi je nekdo moder rekel:
»S strahom sem veliko bitk pretekel,
in lahko ti povem,
da na cilju ti jasno postane,
da je edino pametno bati se samega strahu,
saj je zelo nevarno,
če te ta v svoje okrilje objame.«
Torej,
vedno previdni bodite,
in ljudem prijazno razložite,
naj se le strahu bojijo,
saj s tem si zmago prikrojijo.
Hrepenenje
Zrem v morje,
zamaknjeno gledam čez obzorje.
Veselje me kot srh spreleti
ko topel žarek horizont osvetli.
Tam daleč, daleč sredi oceana,
sreča valove zbudi že zarana,
veter veselja jih k obali prinese,
topel zrak v srca ljudi odnese.
Z radostjo prepleteni so dnevi,
srečni so njihovi napevi,
zato si jaz le tja želim,
po vznesenosti neskončni hrepenim.
Heraklej
Sem res tak junak,
ki rešuje svet,
poln spak?
Kaj nisem le v nesrečo odet?«
Se Heraklej dan za dnem sprašuje,
si sončne vzhode ogleduje,
nato v čevlje lepe se obuje
in širni svet prepotuje.
V nekem kraljestvu prijazno deklico spozna,
kralj ga za kralja okrona,
potem odideta na potovanje,
ki je vse prej kot krasne sanje.
Zaradi rešitve prve princese,
ga Dejanejra zastrupi izza zavese,
prijatelji mu grmado prižgejo,
bogovi pa ga na Olimp sprejmejo.
Sanjala sem da …
Nekega toplega poletnega večera sem sem opazovala polno luno, ki se mi je prijazno smehljala. Vdihovala sem slan morski zrak; bili smo namreč na morju. Razmišljala sem o zabavnih vodnih dogodivščinah, branju nove knjige in o dnevih, ki prihajajo. Prav tako me je zanimalo, ali bom spoznala kakšne nove prijatelje, potem pa …
“Dobro jutro, gdč. Kotnik! Vam odgrnem rolete?” Naglo sem odprla oči in pred seboj zagledala dolgo posteljo, na koncu pa dekle, ki je bilo oblečeno v krilo, barve kakor noč ob mlaju, z belim predpasnikom. Na stenah ogromne sobe so bile obešene violine, velike in majhne, rdečkaste in temnorjave, skratka različne. Tam je bilo tudi nekaj portretov skladateljev, vendar ne v okvirih, kakršne lahko vidimo v muzejih ali srednjeveških gradovih, temveč v odtenkih sinje modre. Poleg moje postelje je stala steklena nočna omarica, na njej pa ura, ki je izgledala stara kakor Zemlja. Na levi strani sobe je stala velika omara, na desni pa dolga pisalna miza. Stene so bile poslikane z notami in številnimi violinskimi ključi. Pri vratih je stal tudi predalnik, na katerem je bila celotna kolekcija figuric Gorjuss! Ta velika soba mi je na obraz prinesla nasmeh in očitno je tisto dekle opazilo, da je z mojega obraza izpuhtelo začudenje, ker je za trenutek nehala tipkati po ekranu, nameščenem ob okno, kot je to počela prej. Počasi sem premaknila pogled s predalnika na eno izmed violin, hkrati pa deklici namenila mimoidoč nasmeh. Tisti inštrument je bil rdečkast kot javorjev list, mogoče odtenek temnejši. Čudovite strune, pod katerimi ni bilo opaziti niti trohice kolofonije, so se svetlikale na sončni svetlobi. Seveda nisem mogla izpustiti niti lesenega podbradnika, ki je bil svetel kakor mesečina. Iz čudovitih prizorov me je potegnilo vprašanje tistega dekleta; vprašala me je namreč, ali bom danes oblekla obleko za prosti čas ali kaj drugega. Pokimala sem in odprla je omaro, ki je bila očitno vgrajena v steno; bila je ogromna! Nekaj kratkih trenutkov sem samo zrla vanjo, nato pa so se mi začela postavljati vprašanja: Kaj počnem tukaj? Kdo je tisto dekle? Izgleda kot neke vrste služkinja, toda da bi jaz imela služabnico? To se mi je zdelo nemogoče. In kaj so vse te drage stvari v sobi? Izgledale so drage kot žafran, kot bi rekel moj oči. V tistem sem se spomnila na svojo družino, kar je v meni odprlo novo mapo vprašanj: So tukaj? So sploh živi? Ali tukaj živim popolnoma sama? Kot da bi tista služabnica zaznala, kaj se mi plete po glavi, je rekla: “Vaša mami je šla danes malo po trgovinah in me prosila, naj Vas zbudim namesto nje, kot ste jo to včeraj prosili. Tukaj so Vaša oblačila! Sedaj grem pa do vaših psičkov, da jih spustim na dvorišče.’”S temi besedami je oddrsala iz sobe, saj so lesena tla temu ustrezala, mene pa pustila v jami razmišljanj. Moja glava je iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so kar naprej nemirno tekla po možganih. Sčasoma sem utonila v trans, ki je bil podoben spancu, ni bil pa spanec.
Trudoma sem dvignila veke, ki so bile še vedno težke kot prejšnji večer. Na okno se je prislonil topel žarek jutranje zarje. Spomnila sem se na svoje nenavadne sanje; od kod mi tako bogastvo? Sem mogoče zadela na loteriji? Ali pa sem postala slavna violinistka in tako zaslužila kupe denarja? No, na ta vprašanja si nikoli ne bom znala odgovoriti, razen če se mi kdaj uspe vrniti v sanjsko glasbeno sobo.
To sem jaz – DANAJA KOTNIK😊!
Sem Danaja Kotnik, učenka 8. d-razreda. V prostem času rada igram violino, rada sem v naravi, se družim s prijatelji, potujem, se učim jezike, se igram in dresiram svojo psičko, gledam zgodovinske in dokumentarne nadaljevanke ter filme (npr. Egypt’s unexplained files in Poldark), odkrivam in spoznavam nove stvari (kaj glasbeno eksperimentiram, rešim kakšno težjo matematično nalogo) in berem. Branje mi je v veliko veselje, najbrž tudi zato, ker doma vsi radi beremo in so knjige res pomemben del mojega življenja že od nekdaj – poletja brez knjig si sploh ne znam predstavljati. Kar se zvrsti knjig tiče, nisem izbirčna; najraje kombiniram nekaj enciklopedij z biografijami, detektivkami, fantazijskimi, romantičnimi romani … Skratka, vsega po malo😉. Z branjem si širim besedni zaklad in s pomočjo domišljije tudi literarno ustvarjam. Začela sem s pesmicami za rojstne dneve (pišem jih še danes), nadaljevala pa z vsemi mogočimi različnimi temami. Prozo ustvarjam tako, da nekaj napišem, počakam nekaj časa, in nadaljujem. Ravno kakšen teden nazaj sem v škatli s starimi zvezki našla uvod v zgodbo, ki sem jo začela pisati pred tremi leti.
V življenju poskušam vsak dan slediti svojim sanjam in si postavljati cilje, ki mi bodo v izziv. Verjamem, da si s pomočjo sanj lažje postavimo vizije, kdo si želimo biti v prihodnosti in kako to doseči.