Zoja Kuster: ZVEZDA V LJUDEH

Nekateri so majhni, spet drugi veliki.
Vsak prav poseben v svoji obliki.
Vesolje veliko, kot zvezde smo mi,
vsak človek pa čisto po svoje žari.

Začnemo kot male drobcene pike.
Čez celo življenje človek ustvari si slike.
Lahko belo-črne so ali barvite,
lahko pa kot barve po platnu razlite.

Vse naše poti so lahko strme in zvite,
pred neznanci vsemi dobro so skrite.
Življenje leti kot ptica v vesolje,
kot zvezda utrne z neba se v morje.

Vsak človek poseben je in tak naj ostane,
vse do tedaj, ko v nas nekaj se zgane.
Zato naj vsak se po svoje obrne,
dokler se z neba zadnja zvezda ne utrne

Jan Hribar: Budnica o domovini

Domovina moja zlata,
zbudi se, čaka te zmaga!
Volitve so mimo,
sedaj pa veselo na kremno rezino.

Domovina moja zlata,
Postojnska jama te že čaka!
Ta temna je, kakor ni vsaka,
zato na Triglav že hitim,
da pogled svoj spremenim.

Domovina moja zlata,
veš da si bila vedno bogata!
Naj te svoboda nese do zlata,
kakor ptico do svojega raja.

Domovina moja zlata,
prihodnost nam je važna!
Budno spremljaj svet okrog sebe,
le Slovenija naj ostane vedno del tebe.

Tin Jernej Petrič: Naša rodovitna zemlja

Ko petelinček zakikirika v nov dan,
prebudi se zemlja iz sanj,
hitro oči pomane in na delo plane.

Oktobra čas je za trgatev,
zemlja pridno je obrodila,
da deda vesel bo velike količine vina.
Babica pa pridno kuha,
iz kuhinje že diši kokošja juha.

Lahko smo veseli, da imamo zemljo,
ki tako je rodovitna.
Le kaj bi krave brez slame,
prašički brez cvetače,
kaj bi človek brez hrane in pijače?

Zemljo cenimo premalo
in to nam bo enkrat svojo ceno pokazalo.
Do takrat pa le pobirajmo plodove
in zemljo častimo visoko med bogove.

Julija Korošin: Rodovitna zemlja

Naša zemlja je rodovitna,
letina je imenitna.
Smeji se sonce nad koruzo,
gleda, boža pšenico –
poljsko muzo.

Na vrtu raste trta zvita,
piča pri njej je skrita.
Nje grozdi sladki pticam žejo potešijo,
krila moč spet pridobijo,
zlahka v nebo spet poletijo.

Ko zimsko jutro zamrzne zadnje še plodove,
sneg zakrije zadnje še bregove,
smo zelenjavo skrili,
sadje posušili, 
si zdaj končno bomo oddahnili.

A glej, pomlad se svita!
Kmalu spet rasla bodo žita.
Srečni vsi,
pomlad hiti,
nam kri požene v naša lica.

Lovro Cerar: Naša zemlja in domovina

Naša zemlja – tiha, mirna, spomladi se zbudi,
se trudi s poganjki, da poleti obrodi.
Prijateljica voda bistra, čista,
k življenju jo požene reka tista.

Dnevi daljši za pogovor so menda,
s prijatelji se smejemo  do neba.
Počitnice, ki komaj čakam jih, se bližajo,
po dolgem času učenje prekrižajo.

Vigred trka na vrata, listje leti,
zemlja počiva, nič več ne zori.
Življenje vseh gozdnih živali se umiri,
počasi narava leže k počitku in zaspi.

Šola spet znanje v klopi nam snuje,
moje razmišljanje v oblake potuje.
V naše kraje prišla je belina,
Slovenija, moja čudovita je domovina.

Klara Majdič: Naša zemlja, Naša zlata zemlja

NAŠA ZEMLJA

Narava stalno spreminja se
skozi vse letne čase.
Enkrat pšenica,
drugič pa naša mrzla lica
in v kleti zaloga že polna dobrot,
za katere nasveti prenašajo se iz roda v rod.

A nič ne bi bilo brez domovine,
brez tega zavetja in rodbine.
Predniki so za zemljo lepo skrbeli,
ki jim vračala je polne košare,
da so dosti hrane imele vse fare.

V zahvalo tej naši rodovitni zemlji
mi smo siti
in se ob odlični hrani znamo veseliti.
Zato še naprej lepo ravnajmo z njo,
da darove vračala nam bo.

 

NAŠA ZLATA ZEMLJA

Ljudje, naša zemlja je vredna zlata,
nikoli ne pozabimo tega!
Saj ta nas nikoli ne razočara,
da dobrot je polna košara.

Pridelke nam ponuja,
vsako leto, ko se zbuja.
Zato lepo skrbimo zanjo
in nikoli ne pozabimo nanjo.

Polj, njiv, vrtičkov imamo veliko,
za vsakega od njih skrbimo z enako odliko.
Tudi vnaprej skrbno posadimo vsako sadiko,
da pridelkov za nas bo veliko.

Pred davnimi časi lepo so jo obdelovali
in ji veliko pozornosti dajali.
Tako storimo tudi mi,
da naše zlato se ne izgubi!

Flavia Pregrad: Slovenska zemlja

Slovenska zemlja, ti prelepa,
vinska trta te prepleta.
Polja te krasijo,
sadovnjaki vse razveselijo.

Vinska trta najstarejša,
modra je, najpametnejša.
Vino se povsod preliva,
Slovenec res ga rad uživa.

Rodovitna so naša polja,
ki segajo čez vsa obzorja.
Koruza, ječmen in pšenica,
doma napolni se nam žlica.

V sadovnjakih veje se šibijo,
jabolka in hruške iz krošenj kipijo.
Postoj, utrgaj sadež si tudi ti,
naj slast njegova ti dušo razveseli!

Anže Kurent: Moj dom

Naša zemlja, naš zaklad,
danes človek more znat’ jo spoštovat!
Včasih neizprosna trdna gruda
preveč zahtevala je truda.

Dedek moj za njo se je boril,
za nas na vrtu jabolka sadil.
Danes z jabolkom v roki
hodim po široki poti.

Grem v gozd po borovnice,
še gobe sem nabral za strice.
Na travniku pa regrat se ponuja,
solata zdrava Slovencem res ni tuja.

Gorenjska zdravilnih rož ima,
Dolenjska z dobrim vinom se baha,
vrelci, buče, oljna repica v Prekmurju so doma.

Nives Močan: Moja dežela

Prijatelj! Poglej to lepoto dežele,
ki jo srce tvoje še ne prepozna,
ozri se v daljavo, v gore res bele,
kjer Triglav najvišji dom svoj ima!

Naj pletna zapelje te v podobo raja,
kjer otok naravni tam skriva svoj zvon,
zvoni naj ljubezni dveh src sredi maja,
ta lep in doneč in glasen naš bron.

Zazri se do Krasa, kjer burja vihra,
zemlja pa trda teran dober da!
Poglej, kje rojevajo se črni vranci,
plemenjaki res beli, oh, lipicanci!

Naj te še do jame ponese korak,
Erazem Predjamski tam je junak.
Tam svet je res poln podzemnih čudes,
kapnik tisočletni te vabi na ples.

Modrina naj tvoje napolni oči,
okusi vsaj malo piranske soli!
Sprehodi po mestu se srednjeveškem,
spočij si telo na kraju nebeškem!

Le kje najdeš kraj, ki je kos tej deželi?
Kje reke smaragdne so alpske doma?
Veš, kje so bili gorski spopadi?
Tu, kjer Triglavski park je doma!

Še Logarska res je dolin lepotica,
čeprav od tod ne izvira potica.
To ena najlepših je naših dolin,
polna neokrnjenih naravnih prvin.

Imamo planino, popolno, Veliko,
kjer krave zvončkljajo pastirjem v pozdrav,
trnič sir izdelajo pravi, z odliko,
da dragi ga svoji bo izvoljenki dal.

Na Lentu še stara je rta doma,
ni znano, da kdo še na svetu jo ima.
Njej v čast prireditve se kar vrstijo,
še himno ji svojo ljudje posvetijo.

Ljubljana – prestolnica naše države,
kjer krasen na griču pričaka nas grad,
kjer Plečnik ponos je naše zastave,
Prešeren pa vabi nas pesmi prebrat’.

Te vprašam, prijatelj, bi menjal zemljo?
Bukve starodavne in dediščino?
Neguj svojo krasno, drago deželo,
da tudi vnukom lepo bo, veselo!