Dom je, kjer odraščal si.
Otroštvo, ko  bilo je še brez skrbi.
Spomini, ki so minili,
dogodki, ki smo jih z najbližjimi gradili.

Dom ima neskončno barv:
od zelene do oranžne
in še veliko rumene barve,
da ne pozabimo na prijateljske objeme.

Naš dom je kot druga mati,
nas varuje in miri,
zato se nam  treba ničesar bati ni.

Tu je družina z dobrimi nameni,
s čistimi imeni.
Tudi ko prideta poletje in zima,
Šmarca je moja domovina.

Vse se je začelo
z Adamom in Evo,
na planetu Zemlja,
kjer si vsak ustvarja svoja mnenja.

Hišo vsak si je svojo ustvaril,
takšno, kot si je sam želel.
Lahko se je s soncem obdaril,
lahko pa v temi živel.

Moja hiša je navihana,
včasih mi tudi ponagaja
in spusti hudiče iz raja,
ampak vedno ostaja
polna upanja.

V moji hiši je vsak dobrodošel,
vsakega bom vesela,
morda celo z njim zapela
in se vedno dobro imela.

Žal pridejo tudi časi,
ko vlada žalost v vasi,
a jo vedno napodim s praga,
zmeraj jo veselje premaga.

Vsakič znova se opominjam,
da živimo le enkrat,
svojih sanj se spominjam,
ti pa si zapomni:
priložnosti za smeh ne zamudi nobenkrat.