ŠOLA

Šola je kraj,
kjer se učimo,
se družimo, zabavamo ter dobre ocene dobimo.

Pet dni v tednu
v šolskih  klopeh sedimo,
kot klovni zganjamo norčije
in se veliko koristnega naučimo.

V šoli se res veliko učimo,
še posebej za ocenjevanja
pri učenju pa ne smemo vreči puške v koruzo,
da bomo polni izjemnega znanja.

V šoli res hitro ura teče,
da nas od pisanja že roka peče.
Vsi veselo pogledujemo na uro
in si v mislih že predstavljamo vsak svojo avanturo.

POČITNICE

Ko se počitnice začnejo,
učenci se veselijo,
vse šole se zaprejo,
učenci pa lahko končno dolgo spijo.

Konča se računanje, mučenje, učenje,
učenci pa lahko končno uživajo življenje.
Lahko gremo na zabavne počitnice,
kjer se končno spočijejo naše ritnice.

Odpeljemo se na morje,
kjer jemo sladoled,
plavamo kot ribe
in se na soncu pečemo kot kotlet.

Ko pa se počitnice končajo,
naši možgani že močno trepetajo,
spet se moramo v šolo vrniti
in novo znanje pridobiti.

POČITNICE

 Kam pot pelje me ta­?
Vse do zlatega neba.
Tam me čaka pisan škrat,
da odpelje me do čarobnih vrat.

Za vrati čokoladna gora stoji,
za vrati vse po rožah diši.
Morje iz sladkorne pene
v svoj objem vzame mene.

Odplavam vse do medenega planeta,
kjer se svetleča mavrica s sončnimi žarki prepleta.
Tam me čaka nova cesta,
zavita kot slana presta.

Rolka v obliki bika
novo potovanje me že mika.
Pa tečen zvok mi zazvoni,
odprem oči in sem v topli postelji.

ŠOLA

Šola je strašno resna stvar,
vsakemu Zemljanu je grozna stvar.
Šolski zvonec zazvoni,
učencem kri zaledeni.

Korona je potiho prišla,
vse zdrave oklenila.
Vrata šolam je zaprla,
srca učencem strla.

Jok in stok, nobenega ni,
vsi tičijo za računalniki.
Zombiji so zavzeli ves planet,
zakaj smo ujeti v ta osamljen svet.

Končno sonce je posijalo,
strah v kosti pognalo.
Ni važno, kaj nas doleti,
ni važno, dokler pogum v nas živi.

Počitnice so super stvar,
takrat za šolo ni nam mar.
Prekrasni dnevi so takrat,
zato upamo, da bodo počitnice velikokrat.

Kot mravlje pridno se v šoli učimo,
ko pa počitnice so, se veselimo,
žuramo in športamo mi,
saj nikoli nam ne zmanjka luči.

Počitnice so res super stvar,
a zdaj ne delamo si utvar,
treba je še stisniti pesti
in izkoristiti naše moči.

Sedaj še nekaj mesecev šola bo,
potem nam bo pa spet lepo.
Lepo spet nam bo:
»Juhej, to bo pa res hudo!«

Kako zgleda šola od doma?
Odpreš ekran,
skočiš na šolsko spletno stran,
se logiraš,
se šokiraš.

Odpreš datoteko,
pogledaš preko,
poješ zajtrk izpod peke mame,
si zaželiš malo osame.

Dolgo prepisuješ matematiko,
sproti izvajaš gimnastiko.
Ko vse to narediš in se naučiš,
si lepe ocene zaželiš.

Ko mama pripravi kosilo,
sline se nam pocedijo.
Čaka me nogometni trening,
kar je zame najboljši »feeling«.

Ker se mi učiti ne da,
sem ostal brez računalnika.
Ker brez njega ne morem živeti,
slabih ocen ne smem več imeti.

Igranje me sprošča,
a dve uri na dan mi ne zadošča.
Hitro pozabim, koliko je ura,
ker sem zmešan kakor kura.

Zdaj lahko igram,
eno uro na dan.
Šoli se posvetim
in računalnik nov dobim.

Ko ocene bom popravil,
se na računalnik bom prijavil.
Igrice bom igral do nezavesti,
dokler ne bom končal na cesti.

Šola ni le hiša!
Ni le stavba!
Drugi dom učencem da.
V njem se učimo, tudi jemo,
a se kregati ne smemo.

V šoli so pravila
kakor tam,
kjer se prebira.
A le zakaj?
Včasih so učitelji kot pravi zmaj.

Jej! Juhej!
Se veselimo,
ko odlično oceno vsi dobimo.
Zdaj polni vsi smo znanja,
pripravljeni na nova ocenjevanja.

Saj šola je kar fájn,
včasih celo zl’o fájn.
A potiho vsi želimo,
da pride čas
za počitek in tišino.

Zjutraj sem vstopila na cesto prašno,
zunaj bilo je še oblačno.
Brrrr, mrzlo za tri,
da se ti v glavi močno zvrti.

Ko čez cesto sem odšla,
veliko dreves sem opazila.
Z njih so padali listi posušeni,
od drevesnih krošenj oddaljeni.

Ko pred šolo sem se postavila,
sem prav hitro opazila,
da jo megla je prekrila.
V šolo sem vstopila
in se v zvezke potopila.

Šola je zvita bolj kot lisica.
Vsak vanjo hoditi mora,
pa tudi če je to nočna mora.

Šola ni najboljša stvar,
a za to staršem res ni mar.
Učitelji učijo nas,
za to ve cela vas.

Na šoli imamo veliko dvorišče,
učitelj nas po odmoru v šolo kliče.
Med odmori igrice igramo,
ker drugega ne znamo.

Korone res nihče ne mara,
dnevom dolgim res ni para.
Razkužilo in ta sitna maska,
nas po koži že pošteno praska.

Spet je pomlad in rož’ce cvetijo,
nam pa v šolo  spet ne pustijo.
Pogrešamo družbo,
nas dolgčas najeda,
ta lockdown nam vsem že krepko preseda.

Korone res dost’ ‘mamo, nihče je več noče,
še tisti, ki šprica, zdaj v šolo že hoče.
Da že učiteljem se meša,
tu sploh ni več dvoma,
z neumnimi nalogami nam težijo od doma.

Od nas bi radi,
da vse obvladamo,
za tehnični dan naj kar verze skladamo.

Genialna ideja, učitelj, seveda –
verjetno za slovko pa lov na medveda.