Izbor pesmi Ane Bešter

TAM, KJER DREVO BOM ZASADILA

Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom nove sanje odkrila.
Iskro, ki večno gori,
in si vedno znova želi,
da v nebo poleti.

Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom svoje misli skrila.
Skupaj z drevesom bodo rastle,
kakor raste zgodba
iz pod umetnikovih rok.

Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom svoje spomine pustila.
Brez njih bom lahko naprej hodila,
kakor bi hodila,
če bi se na novo rodila.

Tam, kjer drevo bom zasadila,
tam bom svoje pesmi spustila,
da poletijo visoko v nebo,
da mi želje uresničijo.

BLIŽINA
Čeprav se včasih daleč zdi,

kot da v bližini ni luči,
lahko nekje v daljavi človek stoji
in se ti veselo smeji.

Tako se nam v teh časih večkrat zdi
in veliko je ljudi,
ki po bližini hrepene
ter si topline žele.

Vendar se moramo naučiti,
drugačno bližino ceniti,
toplino misli in besed,
ki lahko jih pošlješ tudi na sosednji breg.

Tako pa ne bomo za vedno ostali,
kmalu bomo spet na ulicah klepetali,
prijatelje, sorodnike in znance obiskali
ter se skupaj smejali.

Vsi se naučimo,
da je treba ceniti bližino!
Ob strani si vedno stojimo,
četudi si objemov ne delimo!

 

DALEČ JE BLIZU
 (gazela)
Zdaj ko vsak zase stojimo, daleč je blizu,
a vseeno skupaj držimo, daleč je blizu.
Čeprav imamo različna mnenja,
vsi skupaj si želimo, daleč je blizu,
da se znebimo dolgega nemira,
da ponovno skupaj zaživimo, daleč je blizu.
Čas bomo imeli drug za drugega,
z ramo ob rami se veselimo, daleč je blizu,
da spet bomo drug drugemu blizu
in zmago v bitki slavimo, daleč je blizu.

TA PLANET

Nekje v vesolju,
daleč na obzorju,
mimo zvezd in planetov
ter raznih kometov
vrti se planet,
ki je v veselje odet.

Planet je pisan kakor cvet
in sladek kakor med,
čeprav včasih je s snegom prevzet,
nikoli tih ni ta planet.

Ta planet res velik ni,
a vseeno veliko bitij tam živi.
So majhna in vesela
in vedno bi rada kaj počela.

Imajo dva para oči,
s katerim vsak rad strmi.
Najraje tja nekam v vesolje,
daleč čez obzorje,
mimo zvezd in planetov
ter raznih kometov.

Tam vrti se planet,
z modro barvo prevzet,
čeprav malo preveč segret,
a vedno v vrvež odet.

Kadar si bitja zaželijo smeh,
se rada zazrejo na ta planet.
Nas tiho opazujejo
in se nam posmehujejo
ter pogosto nad nami obupujejo.

A ne nad vsemi, to že veš,
saj zdaj tudi ti poznaš ta planet,
ki leži nekje v vesolju,
tam daleč na obzorju …

MOJA HIŠA

Nekje na tem svetu
moja hiša je zrastla,
a hiša se nenehno premika,
saj prostora pod soncem ni še našla.

V njej noč in dan veselje živi,
zdi se, kot da tukaj sploh ne ugasnejo luči.
Vedno nekaj se dogaja,
po navadi le preprosto raja.

Na Mojo hišo običajno sonce sije,
a včasih – le včasih – megla jo zakrije.
Kadar pa se to zgodi,
nikoli hiša v tišini ne sedi,
vendar se le te osvobodi.

Moja hiša nikoli sama ne stoji,
vedno kdo drug se zraven naseli.
Zato se hiša vedno s prijatelji smeji
in z njimi veselo živi.

Zraven hiše zdaj že veliko drugih hiš stoji,
v njih pa veliko ljudi živi.
Nastala je že prava mala vas,
v kateri ima vsaka hiša svoj obraz.

Tako Moja hiša v miru stoji,
polna domišljije, ki v njej nemirno živi,
in živela bo še dolgo
do konca njenih dni.                                                                                               

BOŽIČNA SKRIVNOST

 

Za morji in gorami,

za polji in vodami,

vasica v večnem snegu stoji …

Tam skoraj celo leto vse v tišini spi,

razen v decembru,

ko povsod živahno mrgoli.

 

Palčki, škratki in jeleni

vsak na svojo stran hitijo,

a nikoli se ne zaletijo,

po cele dneve le garajo,

saj dela vedno imajo čez glavo.

 

Najprej, ko december se začne,

ko otroci se božiča veselimo

in pisma za Božička na mizi pustimo,

palčki hodijo po svetu

in pobirajo pisma po celem planetu.

 

Ko jih nazaj domov prinesejo,

pa pohitijo, da želje uresničijo.

Do Božiča je le še teden dni,

zato tudi Božiček več ne spi,

v delavnici povsod dovolj je palčkov,

a na svetu vseeno je veliko malčkov.

Še prehitro božični večer se prikaže

in palček še zadnjič sani podmaže.