REKA

Reka dereča teče brez miru,
nemirno dere po kamnitem tiru.
Skozi ostra skalovja in gorovja,
voda nad nami dviguje svoja valovja.

Gromi prebudijo iz spanca jo,
zdaj dviga valove, da skačejo.
Nevihta na nebu z grozo zavre,
voda bujno v mesečini vre, vre.

Nemirna reka počasi briše sled,
njena grozota usiha v širni svet.
Še naprej po strugi bistro teče,
kot da bi nad druge dvigovala svoje meče.

Narava ustvarja prizore svetleče,
voda v soncu se sveti žareče.
Po strugi navzdol nemirno drvi,
skozi gozdove, travnike, mesta, vasi.

 

TA PRAZNIČNI ČAS

Ko še zadnje listje z dreves odpade
in prvi sneg na ulice pade,
ko ogenj v kaminu prasketa
in iskrice skačejo sem ter tja.

Med nas prihaja božični čas,
ki prinaša veselje v vas.
Luči se svetlikajo ob vsakem koraku,
divje utripajo v nočnem mraku.

Piškoti po cimetu slastno dišijo,
se z majhnimi nasmeški nam smejijo.
Okrašena z ljubeznijo in lučkami svetlečimi,
smrečica sije z zvezdami žarečimi.

Božiček s sanmi po nebu drsi,
lahkotno skozi severni sij.
Skozi dimnik skrivnostno nam darila spusti,
medtem ko vsak od nas že trdno spi.

 

REŠIMO TA PLANET

Vsak dan znova
na tleh je nova smet,
kot da vseeno nam je,
kako izgleda naš svet.
Nebo je prepredeno s temnimi meglicami
in nekaj nesrečnimi pticami.

Živali pred našimi očmi umirajo,
medtem ko se ljudje za nova posestva prepirajo.
Kar naprej jih v temne kote potiskamo,
nato pa vedno na skrivaj vriskamo.

V sinje modrem morju nastali so otoki smeti,
ki postajali bodo večji,
če nekdo jih počistiti ne pohiti.
Zato podajmo si roke in rešimo naš planet,
da do konca dni ostal bo lep ta svet.

                          

  ZMAGA

Mračnega dne, ko burja brije
in ko se sončen dan v meglo ovije,
takrat nad mesto žalost se spusti,
veter pa se med ulicami podi.

Sivi oblaki po nebu hitijo,
za njimi še zadnji sončni žarki se iskrijo.
Kmalu z nebes dež se vsuje,
za škodo, ki jo pusti, nič ne žaluje.

Dolgo časa mine,
ko v mestu obstaja le odtenek sivine.
Zdaj res majhno upanje je za temnimi oblaki,
da sonce zmagalo bo nad deževnimi silaki.

Toda v megli začne znana svetloba se svetlikati
in se izza sivih oblakov pomikati.
Bori se, bori se, bori,
toda vedno znova izgubi.

Sonce skoraj že obupa,
ko nekaj ga za žarek pocuka.
Zvezde priskočile so na pomoč,
skupaj zlomili bodo nevihtni obroč.

Mavrica čez nebo je posijala
in slabo vreme iz mesta odgnala.
Meščani zmago lepega vremena nad nevihto so proslavili
in se še dolgo, dolgo v noč veselili.

 

MOJ CAJT MOJA IZBIRA

Rada imam proste cajte,
ker takrat lahko sem daleč od bajte.
Stran od zvezkov in domače naloge,
še sreča, da rešila sem se te nadloge.

Lahko zunaj sem z dobro družbo,
bolje, kot če od kompa dobim okužbo.
Lahko tudi kolesarim ali se sprehajam
ali ptice v zraku sopeče dohajam.

Včasih pa vseeno raje sem doma,
pozno v noč v postelji zleknjena.
Ob toplem kakavu se grejem,
dokler ne zaspim, še zadnje ovce štejem.

 

JE TO RES KONEC?

Vsaka pot svoj konec ima,
nihče tega preprečiti ne zna.
Tako vedno je,
čeprav včasih s tem težko sprijaznimo se.

Vendar je to res konec?
Je zares vsega konec?
Sedaj življenje se vam smehlja,
vodi Vas po novi poti,
prihodnost skrivnostna teče vam naproti.

Saj dolgo let za nas ste skrbeli,
nas učili, le najboljše nam hoteli.
Ob težkih časih videli ste luč na koncu tunela,
na koncu vedno za vse pravilno ste poskrbela.

Zato zdaj čas je, da odpočijete si,
res upam, da vsi cilji uresničeni so bili.
Široko razprite krila, kot svobodna ptica v zraku,
tudi če boste kadarkoli letali v mraku.

 

PRIJATELJ

Prijatelj je nekdo, ki poslušati te zna,
te razume, vse tvoje skrivnosti pozna.
Prijatelj zna ti na obraz nasmeh narisati,
vse slabe misli iz glave izbrisati.

Prijatelj je nekdo, s katerim se smejiš,
tudi ob slabih dnevih z njim se veseliš.
Ob težkih dnevih ob strani ti stoji,
kot sova, noči s teboj prebedi.

Prijatelj je nekdo, s katerim v težave zaideš,
na koncu skoraj uideš.
V učiteljevi pisarni jezik osramočeno za zobmi držiš,
zdi se, kot da se ti knjige posmehujejo z vseh strani,
zato raje zbežiš.

Prijatelj je nekdo, s katerim lahko v tišini sediš,
nič ne rečeš, samo drug drugemu se smejiš.
Ob toplih večerih na travi ležiš,
šteješ zvezde, skoraj zaspiš.

Prijatelj je nekdo, s komer leta šteješ, rasteš,
a nikoli zares ne odrasteš.
Skupaj spomine najlepše si deliš,
dan in noč paziš, da jih ne izgubiš.

 

KRONICA (pravljica)

Na prelep pomladni dan, ko je vetrič božal trato, ko je bilo nebo brez oblačka in ko je sonce obsijalo tudi najtemnejše dele sveta, so čebele letale z rože na rožo in po travnikih stresale cvetni prah. Prišel je čas, ko se je narava začela prebujati iz trdnega zimskega spanca. Iz tal so zopet začele poganjati korenine, po zraku so letale ptice in metulji najrazličnejših barv in vzdušje med ljudmi je postalo bolj veselo. Kmalu so bile vse korenine prekrite s tulipani, vijolicami, zvončki in kronicami. Snežno belih kronic ni bilo veliko, zato so se rade pohvalile, kako lepe in edinstvene so.

Včasih je na travnik prišla skupina deklic, ki so rade nabirale cvetlice. Vse so občudovale lepoto kronic in vedno odtrgale tisto, ki se jim je zdela najlepša. A deklice so razočarano ugotovile, da cvetlice doma ne uspevajo tako dobro kot v naravi in kmalu ovenijo, zato so se odločile, da jih pustijo tam, kjer lahko dlje časa razveseljujejo človeško oko.

Uboge prelepe kronice se tega niso zavedale; mar jim je bilo samo za njihov izgled. Želele so, da bi jih nabral nekdo, ki bi se ob njihovi lepoti vsak dan znova stopil in jih občudoval. Uboge snežne princeske so dneve in noči čakale, da jih nekdo odtrga z mavričnega vrta, kljub temu da so jim ostale cvetlice prigovarjale, da deklic ne bo več nazaj, kajti globoko v sebi so vedele, kako temna prihodnost te čaka, ko zapustiš barvit travnik. Kronice so z vsakim dnem postajale bolj in bolj žalostne in se pritoževale, kako grde so. Od žalosti so ovenele in travnik je spet postal temen.

Nekega dne, ko je sonce sijalo visoko na nebu, so iz zemlje začele poganjati korenine nove kronice. Kronica je rasla in rasla in postala čudovita snežno bela cvetlica. Spraševala se je, čemu so vse njene sorodnice tako žalostne. Visok zvonček, ki je rasel blizu nje, ji je povedal, da se vse sramujejo same sebe, saj menijo, da jih nihče ne mara. Mlada kronica se je razjezila in se obrnila k svoji sosedi. Samozavestno ji je povedala: »Ne smete biti žalostne in oveneti, ker vas nihče ne odtrga. Vsak je edinstven in najlepši prav takšen, kot je. Če zapustiš ta čudoviti travnik, zapustiš tudi prelep čisti podeželski zrak in obilo dobrih prijateljev. Ceni to, kar imaš!«

Stara kronica se je zastrmela vanjo in se zamislila. »Prav imaš, ves čas smo hrepenele po nečem, zato nismo mogle biti srečne. Neizmerno sem ti hvaležna, da si mi to povedala.«

Pametne besede mlade kronice so se hitro razvedele. Travnik je spet postal cvetoč in cvetlice so si kar naprej prigovarjale: »Najlepši si prav takšen kot si, kjerkoli …«

 

NARAVA

Tam, do kamor še naš pogled ne seže,
dolga veriga gorovja se veže.
Vršaci se dvigajo visoko v nebo
in drug drugemu podpirajo glavo.

Zlato sonce dneve šteje
in premražene živali toplo ogreje.
Bistre vode med skalovjem drvijo,
za sabo nobene sledi ne pustijo.

V zelenih dolinah vetrič travo boža,
na travnikih cveti prav vsaka roža.
Barviti metulji se med cvetlicami lovijo
in življenje kot v pravljici živijo.

 ZIMA

Ko še zadnje listje z dreves odpade,
kmalu predenj prvi sneg zapade,
živali skrijejo se v svoje brloge
in si skrbno pripravijo vse zaloge.

Na zelene doline in visoke gore
se bela odeja iz oblakov spuste.
Vse temačne skrbi v nebo izhlapijo,
se v podobi belih snežink na zemljo spustijo.

Otroci nasmejani iz hiš zbežijo,
se po svetlikajočem se snegu lovijo.
Pred vsako hišo stoji snežak,
vsak je poln ljubezni orjak.

ZAVRŽENI SADEŽI

Neko vetrovno noč je po celem svetu brila burja, dež je lil z neba in tla so se tresla. Takrat so se krošnje dreves pozibavale v vetru in stresale svoje plodove na mokra tla.
Naslednji dan je bilo sončno in o nevihti ni bilo ne duha ne sluha. Le iz zemlje so že poganjala majhna stebla, ki bodo čez dolga leta postala velika in mogočna drevesa. Tako je tudi bilo. Po dolgih dneh in nočeh so se tam, kjer so včasih še rasla stebla, zdaj bohotila velika drevesa vseh različnih sadežev. Jabolka, hruške, banane, breskve, pomaranče, skratka vsi sadeži so se svetlikali v soncu in veselo čakali, da jih bo nekdo odtrgal z drevesa in jih z užitkom pojedel. Toda zgodilo se je malce drugače. Ogromne naprave so neko jutro obkrožile svet in strojno, z vseh dreves obrale slastne sadeže. Stroji, katere so upravljali ljudje, so plodove položili v velike zabojnike, ki so bili v tovornjaku, ta pa jih je nato raztovoril v ladje, ki so sadeže pripeljale v trgovine po celem svetu. Tam so jih položili v manjše zabojčke ali pa so jih zapakirali v plastične vrečke. Nato so jih postavili na ogromna stojala, da so jih ljudje bolje videli. Kmalu po tem, ko so bili sadeži na svojih mestih, je prišla starejša gospa s klobukom in krilom. Ogledovala si jih je in vzela vseh malo. Pomaranče, hruške, banane, breskve, jabolka in ananas so trdno prileteli v vrečko pohlepne gospe. Nekaj časa si je še ogledovala drugo hrano in kaj vrgla v polno vrečo dobrot, nato pa odšla v avto in se odpeljala do svojega doma. Živela je v veliki vili s svojim možem. Doma je stopila pred hladilnik in iz vreče vzela najprej dve breskvi. Namrščeno si ju je ogledovala in se jezila: »Kako sem bila lahko tako nepozorna in sem kupila dva obtolčeni breskvi!« Zabrisala ju je v prazen predal v hladilniku in v vreči zagledala še nekaj obtolčenih sadežev. Resnica je, da jih je gospa neprijazno vrgla v vrečo, kjer so se obtolkli. Tega na žalost ni vedela, zato jih je še bolj jezno stresla iz vreče v hladilnik zraven breskev in odkorakala do telefona, poklicala v trgovino, v kateri jih je kupila, in se začela jeziti na prodajalca, ki se ji je oglasil. Sadeži v hladilniku se žalostno spogledajo in na skrivaj občudujejo drug drugega. Prvo spregovori zrelo, rdeče jabolko, ki joka: »Kaj bomo pa zdaj? Verjetno ste tudi vi mislili, da nas bo pojedel nekdo, ki je hvaležen, da obstajamo, nekdo, ki si želi okusiti in videti, kaj je sladkoba na tem svetu, nekdo, ki dobro gospodinji in bi iz nas lahko kaj pripravil. Na primer iz banan  bi lahko naredil banana split.« »Tako je,« so mu pritrdili ostali sadeži. »Iz tebe, drago jabolko, bi lahko nastala čežana, jabolčni štrudelj, pita, kompot in še kaj,« je nadaljevala pomaranča. »Vsi bi lahko postali sladoledi, sadne kupe ali hladni napitki. Življenje bi lahko preživeli s hvaležnimi otroki, ki bi nas veselo okušali in se smejali«. Poskušali so pobegniti, vendar zaman. Vrata hladilnika so bila močno zaprta. Gospa je pozabila na sadeže in kupila nove, nakar se je vedno znova čudila, zakaj so obtolčeni. Kmalu jih je zavrgla v smeti in pristali so na kupu bioloških odpadkov.
Tako še veliko sadežev in druge okusne hrane vsak dan znova pristane na kupu odpadkov. Vse le zaradi ljudi, ki ne znajo ceniti teh dobrot in se ne zavedajo, da je za večino hrane, ki jo pridelamo, potrebno garati.

VESOLJE

Ko pogledam v vesolje,
se mi zdi kot ogromno polje.
Namesto stotine pisanih cvetov,
v njem kraljuje osem različnih svetov.

Vsak ta svet
v naši galaksiji šteje en planet.
Prvo mesto zavzema Merkur vroč,
na šestem pa okoli sebe Saturn vrti obroč.

V vesolju se svetlikajo rumene pike,
to so zvezde, ognjene, velike.
Nad nas se spustijo,
ko vsi otroci na Zemlji zaspijo.

 

JUNAK LJUDI NAUČI, KAKO PRISLUHNITI NARAVI

Junak ni tisti, ki onesnažuje okolje,
ampak tisti, ki pomaga do boljše volje.
Ko v travi zagleda majhno pločevinko, jo pobere
in jo vrže v smeti zraven sebe.

Junak je tisti, ki ljudi rad nauči,
da narava lepoto in mir vsakemu podari.
Ko v mestu zagleda gospoda, ki plastenke znebiti se želi,
pristopi do njega in ga pouči, da to pravilno ni.

Vedno, ko v parku zagleda nekaj otrok,
ki sladkajo se z okusnimi bonboni,
priskoči do njih in reče: »Če pospravite ovoje bonbonov,
vas v zraku čakalo bo deset balonov.

Tako junak ljudi vsak dan uči,
kako prav ravnati z naravo,
zato lahko ima ona vsak dan zabavo.
Junak vedno lepo skrbi,
da narava vsem prijetna in čista se zdi.

 

VSAK LAHKO VSAKEMU POLEPŠA DAN

Vsak lahko vsakemu polepša dan,
mu prijazno ponudi odprto dlan,
najmanjša pozornost do ljudi
odpira zapahnjena vrata in prijateljstvo budi.

Starejšega gospoda na ulici pozdraviš,
mu osamljeno srce ozdraviš,
takrat mu na usta narišeš nasmeh,
lahko si ponosen, ker to je uspeh.

Sošolcu pomagaš se učiti
in mami posodo pomiti,
zato oba sta tako vesela,
da bi lahko srečno zapela.
Pozimi ptici daruješ pest semen
in jo s tem odrešiš iskanja hrane bremen.

V naravi pobereš goro odvrženih smeti,
spomladi ti vrača s cvetočimi travniki
in ko bodo poleti s pisanimi rožami posuti,
boš na njih lahko razprl svoje peruti.

DOMOVINA

Domovina je kraj,
kjer se z družino imaš lepo,
kjer cvetlice rastejo
in kjer modro je nebo.

Domovina je ena sama,
kot moja zlata mama,
je tam, kjer se rodiš,
kjer živiš in se smejiš.

Domovina je mesto, država, narava,
v kateri je včasih kakšna poplava.
Domovina je sinje morje, visoke gore
ter zelene planjave, ki zlato zore.

POTOVANJE V TOPLE KRAJE

Potovanje v tople kraje se prične,
ko zgodaj zjutraj glas staršev prebudi te.
Na letalo hitro odhitim
in upam, da ga ne zamudim.

Na njem postrežem si z okusnimi prigrizki,
starša pa z zadovoljstvom spijeta okusen viski.
Skozi okno zaspano gledam kopico belih oblakov,
tam ni več videti betonskih orjakov.

Ko po dolgem letu končno stopim na trdna tla,
pred mano odpre se svet, kot bi v nebesa prišla.
Življenje in ljudje čisto drugačni,
vseeno dobri, a lačni.

Tam tujo kulturo spoznam,
a še vedno Slovenijo rada imam.
Slapovi, mesta, vodnjaki, kipi,
vabijo me s tihimi kriki.

Ob koncu še zadnjič v bazen skočim
in se v toplem morju namočim.
Nazaj na letališče hitim
in že na polnem letalu sedim.

Ko doma po dolgem času v toplo posteljo ležem,
lepim mislim in spominom podležem.
Še dolgo časa od lepih trenutkov živim
in se novega potovanja zopet veselim.

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je opora, stisk dlani,
spodbudne besede in nobenih skrbi.
Pravo prijateljstvo je kot najvišja gora, kot najčistejša reka
in kot največja okrašena novoletna smreka.

Prijatelj je nekdo, ki poda ti roko
in ti z njim je neizmerno lepo.
Ne glede na težave ob strani ti stoji
in nemirne noči s teboj prebedi.

S prijateljem skupaj sanjaš
in skupne dogodke oznanjaš.
Z njim nikoli dolgčas ti ne bo,
še vedno najlepše le z njim godilo se ti bo.

 

DRUŽINA

Če te podpira družina,
lahko postaneš superman ali balerina.
So sitne sestre in smešni bratje,
ko odrastejo jih obdarijo svatje.

Ko zjutraj vzide rumeno sonce,
mama skrbno pripravlja lonce.
Oče travo pridno že kosi
in v nakupe se mu mudi.

Imam sestro, pogumno, neustrašno,
a na svetu so živali, pri katerih se vede zelo plašno.
To so črni, veliki, ogromni psi,
a vedno, ko jo objamem, se pomiri.

Moja teta velike, okusne piškote peče,
v prostem času pa rada dolge razdalje preteče.
Moj stric zvesti je vojak,
on je veliki, prijazni orjak.

Babica doma, v svoji sobi pridno kvačka,
dedek pa se med tem zunaj z vnuki igračka.
Na zgodnje sobotno jima rada pripravim kavo,
vendar pri tem naredim veliko poplavo.

V družini je vedno sreča
in ljubezni polna vreča.
Zato rada imam svojo družino,
najboljše od vsega pa je, da se lahko skupaj smejimo.

 

MOJ TRAVNIK

Ko sončnega dne cvetlice na travnik me vabe,
po sveže pokošeni travi diše.
Tam rože so vsak dan znova živele
in v najlepših barvah cvetele.

Ko med cvetlicami se vrtim,
od prelepih vonjav skoraj zaspim.
Takrat vse slabe misli odletijo
in se v svežem zraku razkropijo.

V odsevu potoka vidim, kako v kuhinji dobrote pečem,
kako med pisanimi cvetlicami z razprtimi rokami tečem.
In kadar v visoki travi ležim,
gledam v modro nebo in nikamor ne hitim.

To moje je življenje,
tako lepo kot pomladno cvetenje.
Tudi travnik v mojih mislih je moj,
a kadarkoli boš želel, delila ga bom s teboj.

 

ZAKAJ?

Le zakaj alkohol piješ,
ko lahko se med knjige zariješ?
Mogoče svet prepotuješ
ali pa nova prijateljstva skuješ.

Če od alkohola slabo ti je,
raje ostani doma in ne premakni se.
Bolje doma na postelji ždeti,
kot težavam naproti hiteti.

Preveč alkohola lahko tebi in ostalim življenje vzame,
veliko novih nesreč na cesti vname.
Zato pretirano ga ne pij
in se tako pred kaznijo ali celo smrtjo skrij.