Ne verjamem ljudem, ki rečejo, da na svetu ni ideala, ko plešem, pobegnem iz realnosti,
saj sem sama pri dveh letih prvič zaplesala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ko bi jim le lahko pokazala, kako sem se takrat počutila.
Ne morem reči, da težkih dni ni, ker bi se lagala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Takrat priplešejo na pomoč moji trenerji in soplesalke.
Vsi smo povezani kot velika družina, ki živi, kot bi v miru kraljevala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ko tekmuješ, vidiš, da se ti ves trud poplača.
Plesa si ne predstavljam, ne da bi tekmovala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ples mi vedno znova upanje da, zato sem res hvaležna.

Bežim. Pred svetom in ljudmi …
Bežim. Pred pogledi in skrbmi …
Bežim. Ko mrak nebo zakrije …
Bežim. Četudi se sonce odkrije.

Vse mučenje, ki smo v šoli ga prestali,
kljub temu pa smo pri predmetih zaostali.
Vsak dan, ko od doma stran zbežim,
v upanju po samoti neprestano mižim.

Grozno je, ko vse prav narediš,
a vseeno ljudi okoli sebe razjeziš.
Kot da se zaradi uspehov jezijo nate,
in ti vsak po vrsti zabijajo šah mate.

In … že omenil sem vse te zamere,
ki povzročijo ti same probleme?
Trudiš se, trudiš in trudiš,
vendar si odpuščanja nikoli ne prislužiš.

Dolga leta vse to že traja,
Vse, kar slišiš, je ena sama graja.
Nekega dne pa se senca pojavi,
izhod ima zate, najavi.

Poslušam in poslušam njene predloge.
Kako naj znebim se stiske?
Oh, te nadloge!
Predlaga mi kup različnih pobegov
in pokaže tudi ogromno mi zgledov.

Bojim se. Način pobega mi ni všeč,
a vseeno k senci odkorakam opoteč.
»Kdo si?« jo vprašam z glasom zaskrbljenim.
»Smrt,« mi odgovori s pogledom črnogledim.

»Zdaj bo konec vseh težav,«
mi reče njen glas zvedav.

Takrat se zavedam,
da ima ona tu moč,
ona je vladar vseh posmrtnih koč.

Stegnem roko,
jo lovim,
in ko jo končno ujamem,
z nasmehom zbledim.

Leta in leta se sreča skrbno obeta,
a sreča prišla ni nikdar.
Hrepenenje po sreči je čar.

Žalost kot reka priplava k očem,
zbežati od žalih solz žal ne smem.
Žalosti ne pozabim nikdar,
a žalost kot sreča je dar.

Življenje, trpljenje –
večno lovljenje.
Ne sreči ne solzam ni mar,
ljudem na vsem svetu v očeh sije žar.

Smrt konča to,
večno samoto.
Konča srečo, žalost, sramoto.
Ni več trpljenja, ni več lovljenja,
svoboda v tišini meni je mar.

Tišina pomeni mir ne skomino,
zavije te v temo, v tiho dolino,
reši te brezna, globine ljubeče,
popelje te v temo, le oči še iskreče.

Šola, šola … čudna stvar,
kot da zanjo mi je mar!
Zame šola je učenje,
eno samo le trpljenje!

Ves čas, trud za te ocene,
izbire druge pa nobene.
Zvezki vame vsi bolščijo:
»Uči se!« mi zakričijo.

Stran potisnem domišljijo,
sošolke družbe si želijo.
Šola? Šola že počaka,
družba pa ni dobra vsaka!

Ko imaš prijatelje,
res ti vse lahko uspe!
Tudi šola in učenje
po uspehu hrepenenje!

Hrepenenje vse premaga.
Kdor uči se, vedno zmaga!
Zdaj učena sem, da mi ni para,
čeprav videz včasih vara!

Obdobje virusa nam vetra je dalo.
Med nami stika bilo je premalo.
Pouk na daljavo,
učitelji in sošolci preko ekrana,
to zame res ni bila energijska hrana.

Včasih jaz in telovadba kot da se ne poznava.
Danes v meni vre,
če obiščem fitnes naprave ne.
Hop hop hop, na poskok,
počepi,
predkloni,
dviganje lahkih uteži,
to me umiri.

Rada imam pozitivne in zdrave stvari.
Naj se nam vse dobro godi,
da preženemo s telovadbo vse virusne skrbi.
Zato pridi na telovadbo tudi ti,
saj imunski sistem krepi in združi vse dobre ljudi.

Smeh ni greh,
so biseri v očeh,
lajša korak na vseh poteh,
se nam razleze v meh.

Smeh o duši govori,
meglo v sonce razkadi,
se širi iz oči v oči,
nalezemo se ga vsi.

Smejimo se,
ko očka nas žgečka,
ko bratec šalo pove nam iz srca.
Ko na odru komik govori,
ko trav’ca preveč se pokadi.

Smeh je vrojen in spontan,
le človeku ob rojstvu bil je dan.
Naj misel vedno nas ohranja,
smeh je pol poti do zdravja.

Kaj prevzaprav je strah?
Nima oblike kot sam prah.
Včasih me zgrabi v želodcu,
včasih ga mahnem kar po “gobcu”,
a nikoli stran ne gre.

Kaj pravzaprav je jeza?
Pravijo, da je rdeče barve,
da občutek je goreče rdeč.
Vsi jo kdaj občutimo,
se počutimo,
da bi zradirali ves svet.

Kaj pravzaprav je ponos?
Ne znamo se izraziti o občutkih,
ne znamo ga poraziti,
saj je le nek “fajn” občutek.
Tudi če ga ni velikokrat,
je vsega dobrega osnutek.

Kaj pravzaprav je ljubezen?
Starši so nas učili,
da ljubezen takrat steče,
ko dva drug k drugemu povleče.

Občutek tesnobe me zastrupi,
višina je moja kri.
Moje besede me bolijo,
moje misli  hrepenijo.
Nekateri razumejo,
nekateri ljubijo.
Te besede so globoke, visoke in široke.
Ko počutimo se slabo,
krivimo nebo.
Solzne oči imam,
ko vam te besede dam.

Pada, pada dež ljubezni,
sreče, smeha in bolezni.
Ko grmi, se vse stemni,
ljubezni polni smo vsi.

Ko sonce na Zemljo posije,
vsa ljubezen se nam skrije.
Takrat nam ni tako lepo,
kot bi nam lahko bilo.

Sreče, smeha in veselja
nam prinese manj grmenja.
Ko veter nežno zapihlja,
ljubezen tiho odskaklja.

Ljubezen nas pogreje,
bolj kot sonce, ki se smeje.
Vsaka ljubezen se konča,
kot dež in ča, ča, ča.