Vizija moja je čisto roza,
ki kos ji ni  nobena proza.
Sanjska in romantična,
mistična, simpatična …

Tam sva skupaj jaz in tri,
v veseli družbi, brez skrbi …
Zakaj je roj metuljev v meni?
Ups, saj veš, kaj to pomeni.

A ti res veš, kaj to pomeni?
Moj obraz ni kos več bledi steni.
Zdaj  je čisto živo rdeč,
zardevam, da ne morem več.

Nekega dne si bom rožnata očala snela,
takrat več toplega nasmeška ne bom imela.
Brez tebe se mi meša,
moja duša te neizmerno pogreša.

Pa vendar upam, da boš spet nazaj,
da spet bo pomlad – marec, april in maj.
Ne upam, verjamem v svoji šibkosti,
čvrstejšega občutka res ni od radosti.

Ne breg ne hrib niti Triglav ne
bi odstranil to vez,
četudi na kocki je.
A če eden za drugim hrepeni,
drug za enim tudi to stori.

Spaja ju močna atrakcija.
Med njima je vedno skrivna kemija.
Kemija … Kaj pa reakcija?
Reakcija enega, ko drugi napiše pesem – simfonija.

Vsakič nova, osladnejša rima.
Vidim te – tvoja glava kima.
Praviš: »Mar misliš na ljubezen?
Ljubezen celega srca?«

A glava moja le odkima:
»Težko zares je videti,
ni le srce in sladka rima,
vendar s celim telesom ljubiti moral bi.«

Ni lepšega občutka kot je,
ko vse lepo se zdi ti, celo drevesne veje.
Še luna se ti smeje
in sonce te ogreje.

V misli večkrat se prikrade nekdo,
ki srček ti ukrade.
Si srečen, radosten, vesel,
kdor pride mimo,
bi ga kar objel.

Ko hodiš se ti zdi, da lebdiš,
v trebuhu vedno metuljčke dobiš.
Nasmeh na usta se ti nariše
in z vsako ljubeznijo se nova zgodba piše.

Ljubezen res je čudovita,
ko dva se v eno spremenita.
Najlepše na vsem svetu je,
ko nekdo resnično ljubi te.

Dober dan!
Naj se predstavim.
Sem le osamljeno dekle,
ki z ljubeznijo se zdravim.

Čeprav ljubezni jaz še nimam,
vsem komplimentom rade volje kimam.
Lahka kot peresce, mi pravijo,
vendar me s tem ne užalijo:
pravzaprav sem ob tem vesela,
saj iz nekega razloga počutim se za ljubezen zrela.

Gledam ljudi s sklenjenimi rokami,
ki ne morejo se primerjati z osamljenimi nami.
Gledam, gledam in gledam naokoli,
kot bi bili okoli parov prestoli.

 Moderni prestoli so plesali in čakali,
kako bodo fantje za sedež ob meni barantali,
vendar ta čas še ni prišel,
a upam,
da nikoli ne bo odšel.

Strah me je le,
da bom dobila nekoga,
ki nož v hrbet mi bo zaril
in se delal,
da sem jaz nadloga,
s tem pa sam sebe bo miril.

Ljubezen imeti si jaz nekoč želim,
vendar s tem pazim,
da svojih krhkih čustev ne zdrobim.
Težko čakam trenutek,
ko pred oltarjem bom stala
in moškega svojih sanj izbrala.