Zoja Kuster: ZVEZDA V LJUDEH

Nekateri so majhni, spet drugi veliki.
Vsak prav poseben v svoji obliki.
Vesolje veliko, kot zvezde smo mi,
vsak človek pa čisto po svoje žari.

Začnemo kot male drobcene pike.
Čez celo življenje človek ustvari si slike.
Lahko belo-črne so ali barvite,
lahko pa kot barve po platnu razlite.

Vse naše poti so lahko strme in zvite,
pred neznanci vsemi dobro so skrite.
Življenje leti kot ptica v vesolje,
kot zvezda utrne z neba se v morje.

Vsak človek poseben je in tak naj ostane,
vse do tedaj, ko v nas nekaj se zgane.
Zato naj vsak se po svoje obrne,
dokler se z neba zadnja zvezda ne utrne

Ela Jenko: Pot naprej

Vsi želimo si po poti,
kjer nihče te več ne zmoti.
Svet poln groznih je dejanj,
še v sanjah najraje ne bi stopila vanj.

So vojne hude, grozovite in v črni mrak ovite,
ljudje nedolžni, nebogljeni in družine skrite.
Stopimo zdaj vsi na eno stran,
da jutri lepši bo in vsak naslednji dan.

Brez hrane, vode, polno je trpljenja,
vsak človek si ni tako predstavljal življenja.
Zaslužimo si vsi lepo živeti,
zato hodimo zdaj naprej po poti in poskušajmo lepo se imeti.

So bolezni smrtne, nevarne in hude,
brž poučimo se o njih brez zamude.
Zdravila hitro bomo poiskali,
vse bolezni, nadloge in žalost stran odgnali.

Narava vsa v žalost je odeta,
ker vanjo vsaka smet posebej je ujeta.
Stopimo skupaj, nesnago poberimo
in naprej lepo živeti se učimo.

Zato pogumno hodimo po poti naprej,
vsak človek naj se trudi po svoje odslej.
S skupnimi močmi prišli bomo do uspeha
in vsak posameznik ne bo ostal brez nasmeha.

Jan Hribar: Pot naprej

Gledam te pot, kako hitiš,
tako majhna, ozka se mi zdiš.
V temi blestiš,
življenje svoje živiš,
nas z izkušnjami učiš.

Vidi se svetloba z neba,
a mene senca in tema skrbi.
Naj upanje zvezda rodi
naj prihodnost zaživi.

Naj ta svet se spremeni,
naj ga preplavijo lepe reči.
Naj nebo zažari,
naj vsak otrok pomirjen zaspi.

Zato drži me za roko,
saj v temi ni lahko.
Ne izpusti me še,
naj strah proč gre,
da jutrišnji dan z žarom v meni zavre.

Aleks Gluvič: Pot naprej

Vse premika se,
v življenju stalnica je premikanje,
ki pomeni gibanje večno,
na trenutke tudi nesrečno.

V življenju veliko je ovir,
ne glede ali si bogataš ali pastir.
Vojne, bolezni, stradanje – vse to je ovira,
v življenju in duši nikoli ni mira.

Takrat se sprašujemo, zakaj življenje
prinaša le trpljenje.

A pot naprej v življenje naj bo večna,
saj lahko je tudi srečna.
Denar je na žalost sveta vladar,
ko ga imaš, ga hočeš več,
ko ga nimaš, je kot da bi te zabodel meč.

Flavia Pregrad: Pot naprej

Iščemo pot naprej … tu in tam,
čeprav vsak velikokrat ostane sam.
Ta nevarnost na tem svetu,
poslabša se v vsakem letu.

Zdaj nehajmo z vojno
in se nasmejmo,
vsi ljubezen lahko dobimo,
zanjo se lahko brez orožja borimo.

Vsak dan ponovno se zbudiš
konec si že zaželiš.
Se spomniš na to nesrečno bolezen
in nenadoma postaneš jezen.

Ali smo vsi rojeni, da umremo?
Ali končno naprej lahko gremo?
Pot naprej so prijatelji družina,
pot naprej je ljubezen in domovina.

Julija Korošin: Nekoč

Pred davnimi časi nekoč,
sprašujem se zakaj.
Živela je gospodična,
a ni vedela od kdaj.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?

Bila je kot prava zmeda,
povsod je živela.
Se ni spomnila od kod, od kdaj
na naši zemlji je.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?

Prodajala cvetice za lepše gredice.
Pošta na dom jih dostavi vsak dan,
odgovor zakaj pa ji le ni znan.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?

»Kako pa živi?«
se vprašamo mi.
A muhast odgovor nam le ni znan,
in bil bo za vedno iz misli izgnan.

Lina Kurent: Kosti

Kosti so sestavni del našega telesa.
Več kot 200 jih imamo,
nikomur jih ne damo.
V roki podlahtnica, koželnica,
pri nogah mečnica, golenica.
Nikar na lobanjo ne pozabimo
in le-to venomer v čelado ovijmo.
Lobanja je izjemna,
ker varuje možgane,
da naše zapletene misli so še naprej postlane.

Kosti so ključnega pomena,
da telesa naša so lepo grajena.
Druga drugo dopolnjujejo,
se preko sklepov povezujejo.

Kosti so kot nekakšna varovala,
zato jih čuvaj,
da se ne bi ti kakšna kost zaman poškodovala.
Skrbno jih neguj,
se športa poslužuj.
A nikar ne pretiravaj
in se ne zavajaj.

Kosti že res močna so zadeva,
a oba veva,
da včasih tega prepozno se zaveva.
Ko nesreča nas ujame,
v svoje roke zajame,
bolečina nas objame.
Ko na koncu vse izpuhti,
pod zemljo ostanejo le še naše kosti.

V filmih nas strašijo
s svojo domišljijo,
da okostje bi oživelo
in s tem človeštvo bi oplelo.

Ko se naša duša poslovi,
vse izpuhti,
vse se spremeni,
a pod zemljo ostanejo naše kosti.

Te so vrata zgodovine,
opozorilo,
da preteklost nikoli ne mine.

Matej Majhenič: Motorji

Motorji so zabavni,
nasmeh na lica mi pričarajo.
Stroji so nasploh mikavni,
ušesa nam uspavajo.

Včasih kaj se tud’ pokvari,
saj niso neuničljivi.
Vsak tehnik o rešitvi že sanjari,
GP motorji kljub temu so nepremagljivi.

Motoristi smo kot eno,
na cesti vedno se pozdravimo.
Ne ustavi breme nas nobeno,
po koncu vožnje sreči vsi nazdravimo.

Zakaj radi gremo na motor?
Vozimo veseli, žalostni al’ jezni,
takrat ne ustavi noben nas semafor,
za balanco pa sedemo le trezni.