Marcel Rojšek: Ogledalce

Ogledalce ogledalce, prosim, povej,
ali moja sestrica res najlepša je.
Če ne veš, prosim, povej,
če ne misliš, reči samo ne.

Če se ti da, če se ti ne,
zdaj pa že prepozno je.
Vem, da kot Urška tam zacveti,
torej brez tvoje potrditve lahko zaživi.

Nisem ponosen na to, kar si zdaj.
Zgolj odsev na zidu tam,
Ponujaš mogoče raj?
Sprašujem se sam:
al’ te imam al’ te prodam.

Ogledalce ogledalce, prosim, povej,
ali vidiš smisel v pesmi tej
ali ta pesem sploh je zakej
prosim, odgovori, prosim, povej!

Marcel Rojšek: Moja prva pesem in Moja druga pesem

MOJA PRVA PESEM

Jaz sem Marcel.
Sem priden in vesel.
Prihajam iz Ljubljane,
od tam so me pregnali.

Igrice rad igram
in to prav vsak dan.
Jaz res rad rišem
in včasih kaj napišem.

Imam veliko prijateljev
in hkrati tudi bratov.
Imam še sestro eno,
kar bolje je kot nobeno.

Nisem rojen poet,
sem pa rojen boem.
Risanje je moja strast
tako pokažem, kakšen je moj stas.

MOJA DRUGA PESEM

Demona imam v glavi,
vsak dan se mi javi.
Sprašuje me, kaj je življenje,
jaz mu pravim ah, to je trpljenje.

Kaj bom počel, ko bom velik?
Ideje pišem si v dnevnik.
Kmalu bo srednja šola
in jaz sem se vedno mula.

Do danes moram pesem oddati
trudim se,
moram to poslati.
Nisem dober v pisanju pesmi
in hkrati me srbijo dlesni.

Moja razmišljanja so večna,
moja mat’ je vsak dan tečna.
To je konec moje pesmi,
zdaj si grem pa praskat dlesni.

Jošt Vesel: Pesem

To je pesem o pesmi,
ki sem jo napisal jaz.
V njej prebereš vse o meni,
v njej spoznaš moj pravi jaz.

Moje oči so zvezde,
moja ušesa so grom,
moje noge so hitre.
kadar tečejo v svoj zlati dom.

Moja strast je ribičija,
ribičija moja je strast.
Ribe rad lovim,
a ne grejo mi v slast.

Kot volk sem na preži,
vedno buden na mreži,
ko čakam na ulov,
riba je skočila na krov.