Moji babi je ime Helena
in ni čisto nič lena.
Pridna je kot mravlja,
a tudi njej manjka zdravja.
Vsak dan skrbi za dedija bolnika,
čeprav težko ga premika.
Ima tri vnuke,
ki občasno ji lajšajo muke.
Upam, da še bo dolgo živela
in nas rada imela.
Veselim se obiska,
ko koroni odpiska.
Mira moji babici je ime,
a tako se je klicati ne sme.
Ona hoče biti stara mama,
ali pa samo in samo mama.
Velikokrat rada mi nagaja,
ni je boljše mame tega kraja,
ker pri igri vedno ona izgubi,
mislim, da nalašč mi to pusti.
Včasih nam kosilo skuha,
zraven mora biti juha,
pohančke res dobre naredi,
takrat vedno se slina mi cedi.
Draga babi!
Le kako je s teboj?
Pogrešam te vedno bolj in bolj,
komaj čakam,
da se bom lahko spet družila s teboj.
V šoli je super,
ker mi dobro gre,
tudi učiteljica všeč mi je.
Doma Aljaž me jezi,
a vesela sem, ko z mano se lovi.
Kako pa kaj dedi?
Upam, da dobro mu gre.
Hej, kako pa kaj kužek Cezar?
Oh, ta res poreden je.
Ko se sonce prebudi,
babica na pragu že stoji.
Nabrala bo sočne borovnice,
medtem ko ji na veji pojejo ptice.
Dodala bo še druge dobrote
in nam spekla borovničeve piškote.
V kuhinji že lepo diši,
nas, vse zaspance, prebudi.
Zdaj pa piškotov ni več,
ker dobri so bili preveč.
Babi rada me ima,
pošlje mi poljubčka dva.
Vsak dan rada se smeji,
ponoči pa tudi kdaj zasmrči.
Rada kavo pije,
zraven pa se tudi kdaj polije.
Rada se z njo igram
in tako mi mine dan.
Babico res rada imam,
upam, da spet pride dan,
da se odpeljeva na izlet,
oh, kako bo lep ta svet!