Že od nekdaj imam rada živali in zato jih imam nekaj tudi doma. Na začetku poletnih počitnic pa se mi je zgodilo nekaj posebnega.
Stari starši imajo doma kokoši. Dedek je opazil, da ena od kokoši stalno čepi na gnezdu. Vedel je, da si s sestrico že od nekdaj želiva malih piščančkov. Vprašal naju je, če želiva, da kokoško pripravi na gnezdenje. To pomeni, da bi jo premestil v drug kokošnjak in ji vsa znesena jajca puščal v gnezdu. Bili sva navdušeni! Vsak dan sva jo hodili opazovat. Pridno je sedela na jajcih in jih ogrevala s svojim telesom. Vmes je popila le malo vode in pojedla nekaj zrn. To je trajalo cele tri tedne. Končno sva s sestrico dočakali dan, ko so izpod kokljinih peruti prikukali štirje drobni rjavi in rumeni piščančki. Koklja se je za svoje tri petelinčke in eno kokoško zelo bala. Vsakogar, ki se jim je skušal približati, je okljuvala. Določili sva, da sta svetla petelinčka moja, za kokoško in temnega petelinčka pa je skrbela sestrica. Božali sva jih. Takrat sva že uspeli kakšnega uloviti. Ker so bili nemirni, sva jih morali hitro izpustiti. Brž so stekli za ostalimi. Domov sva jih odnesli že naslednji dan. Sprva so le prestrašeno čivkali, naslednjega dne pa so že radovedno raziskovali naš vrt. Piščančki so hitro rasli in veselo tekali naokrog. Kmalu so postali že bolj samostojni. Tudi naju so se že navadili in veselo so pritekli k nama, ko so naju zagledali. S sestrico sva se z njimi najraje igrali igro Piščančji nogomet. Našli sva črva in nato navijali vsaka za svoja dva piščančka, kdo ga bo pojedel. Hitro so odrasli. Pred počitnicami na morju smo jih nesli nazaj k babici in dedku, da sta poskrbela zanje. Tudi potem sva še velikokrat prišli tja in se z njimi igrali. A nekega dne je moj beli petelinček zletel čez ograjo in nikjer več ga nismo našli, drugega pa smo prodali na kmetijo. Petelinček in kokoška moje sestrice pa sta ostala pri starih starših, kjer ju obiščemo še danes.
Piščančki so mi krajšali čas med počitnicami, z njimi sem se zabavala in igrala, zanje skrbela in tako se mi je uresničila velika želja.

Lucija Meglič, 5. d-razred