Za noč čarovnic je navada,
da ne je se čokolada.
Takrat izreže se par buč
in vanje se postavi luč.

Vsako noč izrezane grozljive oči,
strašijo mimoidoče ljudi.
Jaz se jim bi smejal,
če se ne bi buč tudi sam bal.

Ko se zjutraj zbudim,
od veselja kričim.
Grozljivih oči več ni,
Buča mirno v kotu stoji,
in nihče se jih več boji.

Če pozno ponoči še ne spiš,
iz teme pride netopir in vampir
pa volkodlak in frankestien.

Pa še kača klopotača ter
zombiji in roparji, zato zaspi,
preden grozni del se zgodi.

Saj ko zaspiš, izginejo vsi,
zato ne pozabi,
da strahovi so le v tvoji glavi.

Otroci se različnih bojimo stvari,
pa vendar nas vsak k pogumu bodri.
Prijateljček, učke trudne zapri,
in se z lepimi sanjami pokrij.

Pošasti pod posteljo in v omari ni,
zato naj nikogar nič ne skrbi.
Strah ima le velike oči,
je votel, okoli ga pa nič ni.

Kakšen je strah?
Ali ima obliko,
ali ima barvo,
ali je votel, prazen?

Kje je strah?
Za vrati,
v temi,
ko zapiha veter?

Kdaj me je strah?
Ko zbolim,
ko padem, se udarim.
Strah pride in mine.

Strah te rad muči,
ampak ne toliko,
če si ob luči.
Če si pa v krizi,
imej pri sebi prijateljico Lizi.

Vsakič obstaja zdravilo,
tako kot če vazo razbiješ,
hitro poiščeš lepilo.
Kmalu si v glavi oklep zamisliš
in strah prav hitro odmisliš.

Strah je v sredini votel,
okrog ga pa nič ni,
mojega bi vrgel v kotel,
da zgori.

Strah me je višine,
ko pogledam dol, me mine,
da bi šel še višje,
takrat v moji glavi postane tišje.

Srce utripa,
dihanje sopiha,
podam se globje,
počutim se bolje.

Noč je pred vrati,
tema je v hiši,
ti pa še ne spiš,
ker misliš le na to,
kar je slabo;
kaj, če bi zdaj prišel morski pes
in te ugriznil v nos,
ti brez nosa bi ostal
in jokal bi au au au!
Kri bi tekla do kolen,
kmalu bi nastal bazen!

Kar naenkrat vrata se odpro,
ne veš, kdo je to,
strah te je zelo,
senca reče ti samo:
lahko noč in spi lepo.

Pod posteljo je samo prah,
ampak mene je vseeno strah.

Kaj če pride stric vampir,
ki v kleti ima zabavo?
Vse zapišem na papir
in pod blazino skrijem glavo.

Sedaj pa groza in trepet,
ko pred vrati sliši se neznan šepet.

Ko pokrijem se z odejo,
pošast dobi srhljivo idejo
n da je ne uresniči,
luč prižgem pri priči.

Ko se soba razsvetli,
pošasti nikjer več ni.

Danes strašen dan je pred nami,
hitro stopamo z nogami,
da prišli bi domov,
kjer ni duhov.

Ne moremo jim zbežati,
ne smemo se predati,
vsi bi radi živeli
in ne trpeli.

Tam blizu je skrivališče,
to lahko je tvoje bivališče.
Tu prespal boš noč
in klical mamo na pomoč.