Nekje v stanovanju človek sedi,
gleda v ogledalo.
V svojih mislih hoče udariti omaro,
ampak nemo molči.

Sam v tistem stanovanju molči,
ure in ure tam zapravi,
a v svojih mislih vse opravi.
Pravijo, da je nor, da toliko časa sedi in molči.

Človeku se končno posveti,
da zdaj je čas, da lahko pristopi,
da se končno od samote loči.

Človek se reši te grozne samote,
zdaj človek spet govori
in tokrat ga nič ne duši.