TINETOV PREOBRAT

Najstarejši triindvajsetletni sin Tine iz družine Novakovih je zazrt skozi okno. Spremlja dežne kaplje, kako iz temačnih oblakov padajo v prostranstvo pokrajine, prav tako kot solze počasi tečejo po njegovem licu. V glavi mu odmeva zven povedi: »Odpustim ti za vse. Prosim, nikoli ne pozabi, kaj sem te že od malih nog učil. Se vidiva na drugi strani mavrice.« To so bile mučno izrečene zadnje besede iz ust njegovega dobrosrčnega deda, ki mu je želel dopovedati le eno stvar: naj ne misli le nase in na svoje dobro, temveč naj se ob trenutkih, ko brezbrižno zavrže hrano, spomni, da obstajajo ljudje, ki bi bili nadvse hvaležni  tistega grižljaja hrane, za katerega on niti s prstom ne migne,  temveč ga sebično vrže v smeti.

 Spomin mu sega daleč nazaj, v čas, ko se je mu po njegovem mnenju zgodila velika krivica, in sicer dobil je brata Jureta. Tine je bil dolgih enajst let razvajen edinec, ki se ni menil za nikogar. Bil je središče sveta svojim staršem. Ko je njegov brat nekoliko odrasel, je prerasel zamero, a ne povsem, zato je zgradil zelo močno bratstvo z njunim, takrat še živim dedom. Brat Jure je bil njegovo popolno nasprotje. Vse bi dal za druge, tudi če sam zato ne bi imel ničesar. Bil je resnično dobrosrčen, usmiljen in mil fant.

Pred hišo Novakovih je stal dolg, temačen most, na katerem je vse dolge dneve, skozi vse letne čase, sedel gospod, ki ni imel niti centa. Klicali so ga starec Franko. Njegova obleka je bila strgana, umazana, a njegove utrujene oči svetleče in nasmeh žareč.  Jure se je vsak dan ustavil pri njem, spregovoril besedo ali dve in mu dal občutek, da je vreden. Poleg vseh neprecenljivih stvari, ki jih je nesebično počel za druge, je  pazil na vsak grižljaj hrane in namesto da bi hrano zavrgel v smeti, jo je raje odnesel starcu z mosta. Tine pa je vse, še čisto užitne ostanke hrane, sebično metal v smeti in pri tem mu ni bilo mar za vsa opozorila, ki so mu jih družinski člani iz dneva v dan trobili v uho.

 Gospod Franko je Juretu zaupal svojo življenjsko zgodbo, ki ga je zelo ganila, na koncu je zaključil z žalostno opazko, da vsak dan videva na desetine ljudi, ki grejo mimo njega in koša za smeti, in tako kot Tine sebično in nevede, kako bo to vplivalo na okolje, hrano odvržejo. Jure se kar ni mogel otresti grozljivih besed: »Včasih se celo zgodi, da v košu ni več prostora, ampak se ljudje za to ne zmenijo in še naprej mečejo ostanke hrane, četudi mimo koša. Tudi mene ne opazijo, čeprav bi bil hvaležen za vsak podarjen grižljaj.« Ko je po ganljivem pogovoru Jure prišel domov, se je zamišljeno vrgel na posteljo. Spraševal se je: »Zakaj je ljudem tega treba? Ali se ne zavedajo, kako močno to vpliva na vse okoli njih? Kako so lahko tako sebični, brez srca in kančka empatije do sočloveka?«

 Življenje je teklo naprej po ustaljenih tirnicah. Vse je ostalo po starem: Franko je beračil in gledal, kako ljudje vsak dan zavržejo veliko količino hrane, Tine je živel svoje razvajeno življenje, Jure pa je še naprej pomagal vsem, ki jih je srečal na svoji življenjski poti in razmišljal, kako bi lahko spremenil pogled na svet vsaj enega človeka – pogled svojega brata.

Usoda se iz dneva v dan poigrava z nami in nam nastavlja izzive, s katerimi nas preizkuša. Poigrala se je tudi z Novakovimi. Izvedeli so, da je dobrosrčni dedek zbolel za rakom na pljučih. Zdravniki so s težkim srcem in sklonjeno glavo povedali, da mu je ostalo le še nekaj dni življenja. Vse se je zgodilo tako hitro, tako nepričakovano. Vsi bližnji so prišli k dedku v hladno bolnišnično sobo, ki ni obetala prav nič dobrega. Edini, ki je manjkal na družinskem obisku, je bil Tine. Razvajeni Tine. Doma je sedel na kavču in igral video igrice, še zmenil se ni za umirajočega dedka. Ko je družina s solznimi očmi prišla domov, je odložil slušalke, pogled usmeril stran od računalniškega zaslona. Ustavil se mu je na mami, očetu, Juretu.  Kot bi ga zadela strela, se je zdrznil. Preblisk, da je naredil veliko napako, ga je streznil. Svojo razvajenost, sebičnost in egoizem je pustil za sabo in se nemudoma usedel na kolo.  Z največjo možno hitrostjo se je odpeljal do bolnice. S solznimi očmi in kot tona težko slabo vestjo je vstopil v sobo. Brez oklevanja in brez besed je prvič v življenju močno objel dedka. Dedek je s svojo šibko roko stisnil njegovo. Pogled se je ustavil na ljubljenem obrazu. Besede, tihe, srce parajoče so prišle iz njegovih ust. Bile so njegove zadnje.

Ko se je Tine z žalostno vestjo vrnil domov, je do njega prišel Jure. Tine se mu je iskreno opravičil. Spoznal je svojo zmoto, da je odrival svojega brata zaradi ljubosumnosti, in ga končno sprejel.

Jure pa si ni mogel pomagati, da ne bi še vedno mislil na starca Franka z mosta. Nepopisna žalost zaradi izgube dedka je zarezala v njegovo srce, hkrati pa je bila podobnost v razmišljanju obeh tako podobna, da se je odločil, da bo  Tinetu povedal Frankovo življenjsko zgodbo. Srčno je upal in potiho verjel, da mu bo starejši brat pomagal pri uresničitvi njegove nore ideje. V mislih je imel, da bi skupaj postavila leseno stojnico z napisom »Pomoč Franku«. Vsakemu mimoidočemu posebej bi se posvetila in mu povedala Frankovo zgodbo. Predvideval in upal je, da bodo ljudje tako ganjeni, kot je bil on, ko jo je prvič slišal.
Jure je bil na trnih tistih nekaj sekund, ko je čakal bratov odziv. Gledal ga je s svojimi prikupnimi sinje modrimi očmi. Tine je takoj nepričakovano privolil. Jure kar ni mogel verjeti, da se je njegov starejši, razvajeni in sebični brat odločil, da mu bo pomagal pri tej tako nori ideji, s katero bo pomagal gospodu Franku z mostu. Pa ne samo to: verjel je, da se bo pogled marsikaterega človeka spremenil in da bo opustil brezbrižno ravnanje s hrano.

Preteklo je nekaj dni. Jure ter njegov brat Tine sta navdihnila druge ljudi z z ganljivo zgodbo in jih usmerila, da so začeli razmišljati o perečem problemu sodobnega časa – zavrženi hrani. Hkrati je njuna ideja spodbudila ljudi za dobrodelnost. Denar in hrana sta se začela kopičiti. Brata sta bila prevzeta in začela sta verjeti, da na svetu še vedno obstajajo ljudje, ki želijo narediti boljši jutri. Z nasmeškom, velikim do ušes, sta neke sončne nedelje pristopila do že skoraj obupanega Franka. Podarila sta mu ključ. Franko se je začuden spraševal: »Zakaj ta ključ? Kaj bom z njim?« Z velikim ponosom sta mu povedala, da v tem trenutku ni več brez doma, temveč ima najeto sobo v sosednjem bloku. Zbran denar bo pokril nekaj mesečno najemnino, podarjena hrana bo pomagala, da ne bo lačen. Franko ni mogel verjeti, tekle so mu solze sreče. Z besedami ni mogel opisati, kako hvaležen je bil fantoma.

Tine še vedno sedi pred oknom in spremlja kaplje. Na njegovem obrazu kraljuje sedaj nasmeh, saj se spominja, kako je osrečil gospoda Franka, ki ga še vedno skupaj z Juretom tedensko obiskujeta. Velik del njega pa je nadvse srečen, saj ve, da je dedek tam nekje, na drugi strani mavrice, zelo ponosen nanj.

V dopoldanskem soncu opazujem svojo raztrgano obleko. Pred nekaj leti še ni bilo vseh teh lukenj in umazanije. Odkar je mama umrla, oče pa je našel svoj smisel v pijači, sem pristala na ulici. Živim pod mostom. Svoji luknji niti v sanjah ne morem reči »dom«, a to je vse, kar imam. Pozna me celo mesto in to pod imenom Pogubljena Lejla. Kdor koli se je že spomnil mojega vzdevka, je bil zelo neizviren.  Moj pas se je v letih mojega beračenja zelo zožal. Preveč. Oh, kaj vse bi dala za svoje staro življenje. Za tiste posebne minute, ko je mama krtačila moje črne žametne lase in ko sem se lahko pogledala v ogledalo ter videla svoje radovedne smaragdno zelene oči.

Vsako jutro se odpravim na delo. V resnici to ni nobeno delo, ker samo sedim na robu ceste in prosim za denar. A če svojemu beračenju rečem delo, se malce bolje počutim, saj kdo se ne bi? Hrano si iščem po smetnjakih. Ja, res ni prijetno. A kdo bi si mislil! V smetnjakih najdem veliko dobre hrane, ki si je sama ne bi mogla kupiti.

Skozi mesece sem opazila, da je zavržene hrane vedno več. Sprašujem se, zakaj ljudje ničesar ne ukrenejo? Se jim hrana zdi samoumevna? Jo lahko tako brezbrižno mečemo stran? Mar ni na svetu ogromno lačnih? Res bo potrebno nekaj storiti glede tega. Ampak kaj in kako? To vprašanje je razlog za moje neprespane noči.

Zrem v luno, ura je zagotovo že vsaj tri zjutraj. Čutim svojo utrujenost, a ne morem zatisniti oči. V glavi si že zamišljam še eno dolgo noč, brez minute spanca … Po dolgih letih sem si spet pustila spomniti vseh trenutkov, kako zelo je bil oče razočaran nad mano. Kako je vse svoje dvome položil v moje srce in takrat so moje sanje izpuhtele. Nikoli ni verjel vame, očitno je imel prav … Ta misel, da je imel prav, me je prizadela, a hkrati mi je dala moč. Dokazati moram, da se je motil. Naredila sem načrt, nato pa končno zaspala.

Jutri bo šest let, odkar sem dobila svojo noro idejo. Vsa ta leta sem vsak dan zbirala denar in uspelo mi je! Zbrala sem ga dovolj, da bom začela novo življenje in tokrat ga bom izkoristila.

Navdušena sem stekla do svojega novega bivališča. Starejša gospa mi je ponudila sobo, kopalnico in spalnico. To je moj novi dom. Zanj sem porabila skoraj vse svoje prihranke. V  trgovini sem si kupila nova oblačila. Danes bo zelo poseben dan, zato sem si iz svoje nove zaloge oblekic izbrala preprosto zeleno, ki se je lepo podajala k mojim očem. Pripravljena sem! Hitro sem stekla do osnovne šole, ki je v našem mestu. Danes je dan, ko mi bo končno nekaj uspelo.

Stopila sem skozi vrata in vse oči v razredu so se uprle vame. Ugotovila sem, da še predobro vedo, kdo sem.
»Predvidevam, da me vsi poznate imenom Pogubljena Lejla.«
Nasmehnila sem se in nadaljevala: »Pa se vam zdim pogubljena?«S tem stavkom sem pridobila njihovo polno pozornost.

Samozavestno sem stopila na sredino razreda in rekla: »V svojih letih revščine sem se začela zavedati stvari, ki se mi v normalnih okoliščinah ne bi zdele pomembne. Na Zemlji prebiva sedem milijard ljudi, od teh sedmih milijard ena milijarda strada. Vsi ljudje skupaj letno zavržemo 1,3 milijarde ton hrane. Večina te zavržene hrane je še užitna. In prav s temi 1,3 milijardami ton hrane, bi lahko nahranili 3 milijarde ljudi. To je ogromno! To je toliko, kot če bi nahranili malo več kot dve Kitajski. Kljub temu da se v tem trenutku ljudem zavržena hrana ne zdi pomembna, bo čez nekaj let to eden izmed glavnih problemov sveta.«
Razgledala sem se po razredu in prisegla bi, da sem v očeh nekaterih učencev videla solze. Vdihnila sem in nadaljevala: »Informacije o zavrženi hrani so me pretresle, tako kot so vas. Ukrepati moramo zdaj! Prosim vas, da mi pomagate. Sama ne bom zmogla. Vem, da se zdi nemogoče, a verjemite mi, lahko nam uspe. Predstavljajte si pevski zbor. Ko poje nekdo sam, je pesem bolj tiha in zdi se šibka. Ko pa se glasovi združijo, takrat zbor dobi svojo moč. In jaz verjamem v to moč. V našo moč. To, kar sem vam povedala jaz, povejte ostalim. Vsem, ki jih poznate!«

Hodila sem od razreda do razreda in vsem povedala enako zgodbo. Svojo zgodbo. In ko sem stopila iz zadnjega razreda, sem vedela, da nam bo uspelo!

Novice o obisku na osnovno šolo so se zelo hitro razširile. Dobila sem mnogo povabil drugih šol. Tako sem pretekli teden vsak dan obiskala eno in spet in spet navdihnila učence s svojo zgodbo.

Po vseh teh obiskih menim, da je zdaj pravi čas, da ljudem povem, kako lahko pomagajo. Povabila sem jih, da se mi v sobotnem jutru pridružijo v parku pri Veliki lipi. To je ena izmed znamenitosti našega mesta.

V park sem prišla pol ure prej. Bila sem zelo neučakana. Na bližnji cerkvici je ura odbila devet in ljudje so se začeli zbirati. Bilo jih je zares veliko. Toliko ljudi se je tukaj zbralo zaradi moje ideje, da bi izboljšali svet. Moje oči so napolnile solze.

Počakala sem še nekaj minut, nato pa začela: »Počaščena sem, da ste se mi pridružili. Ne bom dolgovezila, zato bom kar začela. Ne zavedamo se, koliko hrane zavržemo vsak dan. In točno to bom danes poskusila spremeniti.  Začela bom s sadjem. Zagotovo se vam kdaj zgodi, da pozabite na jabolka, ki ste jih kupili. In ko so na robu gnitja, jih ne bi radi pojedli. Iz teh jabolk naredite jabolčni štrudelj. Verjemite mi, nihče ne bi niti pomislil, v kakšnem stanju so bila jabolka. Prav tako lahko naredite sadni smootie. Malo improvizirajte. Poskusite nekaj novega! Kako pa je z ostanki kosila? Če ne veste, koliko bi pojedli, si raje vzemite manj in si kasneje vzemite še dodatek. Včasih lahko za kosilo uporabite ostanke kosila prejšnjega dne. Ne pozabite na to, da so nekatera živila še povsem užitna, tudi če jim že poteče rok trajanja …«

Še naprej sem govorila sem in govorila v prepričanju, da bomo s skupnimi močmi marsikaj spremenili.

Danes je 5. obletnica začetka mojega podjetja »Skupaj za boljši svet« oziroma SBS. Ne morem verjeti, da sem prišla tako daleč. Ne bi mi uspelo brez vse podpore, ki sem jo prejela. Hvala vsem, ki mi pomagate ustvarjati BOLJŠI SVET!

Z vami želim deliti kratko, vendar zelo poučno zgodbo. Želim, da razmislite, kako v današnjih časih prav vi ravnate s hrano. Ali ste spoštljivi do nje, jo radi pridelate sami, jo komu podarite, če jo imate preveč, in seveda, če ob pripravi obrokov in samem uživanju pri tem cenite, da jo sploh imate?

Moja prababica je živela v bloku. Pripovedovala mi je, da velikokrat v zabojnikih za smeti, vidi hrano, ki je še neuporabljena, praktično zapakirana. Ko mi je to pripovedovala, sem videla njen obraz, čutila sem, da ji je ob tem hudo. Vprašala sem jo, če jo kdaj vzame iz zabojnika.
»Ne!« se je glasil njen odgovor. »Ljudi je lahko sram, ker se norčujejo iz hrane,« je dodala.
Neko sončno soboto sem ji pomagala pospravljati stanovanje. Skupaj sva odnesli smeti v zabojnik pred blok. Ko je prababica odprla pokrov zaboja, je v njem ležal zapakiran neuporabljen piščanec. Spogledali sva se in ostali brez besed.
Rekla sem ji: »Mama, vzemi tega piščanca, naj ti ne bo nerodno.« Prababica je res vzela piščanca in nama pripravila kosilo.

Mislim, da ni potrebno veliko besed in razlage ob tej resnični zgodbi. Pozivam ljudi, da naj bodo bolj spoštljivi do hrane. So ljudje, ki bi z veseljem pojedli piščanca, ki ga vi odvržete.