Januar vse začne,
novo leto se prične.
Februarske pustne šeme
rešijo nas hude zime.

Marec, mesec spomladanski
bo toplejši kakor lanski?
V aprilu so napeta lica,
na mizi šunka, hren, potica.

Maja ptički nam pojo tam za sleherno vasjo.
V juniju so vsi nabriti,
šole so pošteno siti.

Julija že čofotamo,
družabne igre se igramo.
Ko nastopi vroč avgust,
končno gremo na dopust.

 Ko se poletje izteče,
v šolo gremo polni sreče.
Oktobra grozdje dozori,
ki se v vino spremeni.

Novembra megla se spusti,
spomin na mrtve obudi.
Decembra lučke zagorijo,
staro leto – ciao, adijo!

Vsa čista, bela in nedolžna kot nevestina obleka.
Vsako leto v isti letni čas ujeta.
Snežinka vsaka nekaj posebnega in lepa
razveseli vsakega človeka.
Tiho padajo z neba,
da vsa narava bo odeta.

Zima, čas veselja, smeha in radosti,
ko vsak pozabi na skrbi in privošči malo si norosti.
Najlepša si v soju mesečine,
vsak tvoj kristal obuja lepe mi spomine.

So jutra mrzla in vsak večer te zahladi,
ko moj pogled skozi okno te ulovi,
nasmeh na obraz nariše mi.
Po snegu hodim,
za sabo puščam le sledi,
kot hodil po oblakih mehkih bi,
se mi zdi.

Si vedno bila in vedno boš ostala gospa,
ki se z belo kučmo rada je bahala.
Spet prišel bo tisti čas,
ko nas boš zapustila.
Čez leto dni pa se v vsem svojem blišču zopet boš vrnila.

Spet prišel je januar!
Ves z obljubami obdan,
jaz pa čakam februar,
saj praznujem rojstni dan.

Marec čaka bratec moj,
na račun prišel bo svoj,
saj mami mu kupila bo
plastični avto, traktor in kolo.

Aprila ati rojstni dan slavi,
z nečim ga bomo razveselili mi.
Maj najlepši čas je v letu,
saj ljubezen je v cvetu.
Julij pa za njim hiti,
na glas kriči: »Šole ni!«
Julija se v morju kopamo,
avgusta pa v gorah postopamo.

Začela se je zima,
to je zelo prima.
Sneg pada iz oblakov,
v njem se vtisne obris korakov.

Vsi otroci se široko smehljajo,
ko v snegu se igrajo.
Po hribu dol se zdaj spustimo
ter glavobol dobimo.

In hitro, kot blisk, gre zima mimo,
kmalu bo spet čas, da prižgemo si klimo.
Ptički zdaj prepevajo rime,
veseli, da konec je zime.

Letošnji zimi odbila je zadnja ura,
drevesa spomladi čaka nova frizura.
Pripravimo se na lepe barve cvetlic,
in na čudovito petje ptic.

Začelo se je novo leto
v zimo odeto,
s tišino prežeto,
hladom in sivino objeto.
Počutim se kot jutro megleno,
brez energije kot cvetje ovenelo.

Pa vendar prihaja pomlad,
z njo sonček mlad,
prebudil bo moj srček zlat.
Prav tako kot seme, ki čaka, da bo konec teme,
skupaj bomo brsteli, v rosnih kopelih buhteli.
Še malo pa bomo zacveteli.

Poleti si duška damo.
Narava nas z barvami bogati in nas radosti.
Ptički žvrgolijo, nam tempo držijo.
Sonce nas krepi, nam plodove deli.
So dnevi dolgi, svetli in topli,
da krepimo se vsi.

Jesen se že vonja,
okuša pa tudi.
Zaloga se jača, žetev se splača.
Vemo, da zima se vrača.
Spet bo pusto, sivo, hladno,
pusti počiti naravi in sebi,
se v hvaležnost zaviti in nov krog skleniti.

Spet prišla nad nas je zima,
da je zdaj čist’ druga klima.
Vse je belo in veselo,
kot bi mlado vrabce pelo.

Kje je Sonce?
Mar ne dela?
Mesec že pogreša soseda.
Sonce pride kmalu spomladi,
spet naravo s tem razvadi.

Le glej, le glej sinico lepo,
ki išče hrano si presneto!
Beli sneg prekrije ji,
ves dostop do kalorij.

Zdaj pomlad se bo začela
in narava spet bo pobesnela.
Zopet vsi bomo veseli,
se na toplem soncu greli.

Poletje je moj najlepši čas –
to vedno iz srca povem na glas!
Dan je vsak dan daljši,
dežja res nimam jaz najrajši.

Zunaj pa še kar pusta zima traja,
mraz in sivina nas obdaja.
Še nekaj dni in noči
in leto že v moj čas beži.

Končno nastopil je poletja dan,
nihče od nas več ni zaspan.
Vsi v kratkih hlačah naokrog
tekamo kot neandertalci bosih nog.

Jesen že se približuje,
sonca moč pa pojenjuje.
Vrata novih šol se nam odpirajo
in brezskrbnemu življenju pot zapirajo.