1. ODHOD

“Samanda, počakaj! Preden odideš, ti želim nekaj povedati!” sem zavzdihujoč ujel svojo bodočo ženo, malo preden se je vkrcala na letalo. “Da, dragi?“ me je rahlo nervozno vprašala, saj je vedela, da bo njeno letalo zdaj zdaj vzletelo. “Rad bi ti rekel le to, da se nikoli nisem ničesar veselil bolj, kot se veselim najine poroke“,  sem naposled le izdavil. “Tudi jaz ne. Rada te imam“, mi je rekla. Namenila mi je kratek poljub, me stisnila za roko in nato odhitela na letalo, ki jo bo čez manj kot pol ure popeljalo na drugi konec sveta. Še zadnjič sem uzrl njene prelepe, sinje modre oči. Še nekaj časa sem postal na letališču in opazoval njeno odhajajočo postavo. Kar nisem mogel verjeti, da je tista prelepa dama, ki zunaj zbegano opazuje svoj potovalni listek, moja bodoča žena. Tudi če bi ji stokrat rekel “adijo“, bi bilo premalokrat. Tako močno jo že pogrešam. Hotel sem steči do njenega odhajajočega letala in jo še zadnjič objeti. A tega nisem storil. “Tako ali tako jo bom videl že čez en teden“, sem si rekel. Takrat se še nisem zavedal …                       

2. POLICIJA

Ko sem po dolgi in naporni vožnji prišel domov, sem sedel na kavč in s svojimi tresočimi se rokami zgrabil sliko, kjer sva skupaj s Samando. Oči so se mi orosile. Opazoval sem jo, a moje roke so se še kar tresle. Čutil sem, da je nekaj hudo narobe, a nisem znal razbrati, kaj bi to bilo. Končno so se moje roke umirile, z njimi sem se umiril tudi jaz. Poneslo me je v dremež in s sliko v roki sem zaspal. Najbrž je že minilo nekaj ur, ko je že nekdo začel močno trkati po mojih vratih. Šel sem odpret s sliko v rokah. Mislil sem si, da so spet kakšni mulci, ki prodajajo piškote. Zmotil sem se. Pred vrati sta z resnim pogledom stala dva policista. Pomislil sem, da sta prišla, ker sem včeraj zapeljal čez rdečo luč na semaforju, a sem se motil. Stvar je bila veliko resnejša. To sem uspel razbrati z njunih resnih obrazov. “Samanda Smith. Jo poznate?“ me je s privzdignjeno obrvjo in globokim glasom vprašal eden izmed policistov. “Ja,“ sem zaskrbljeno odgovoril. “Je kaj narobe z njo?!“ Bil sem na robu solz. Tistih občutkov, ki so se takrat prelivali v meni, se enostavo ne da opisati.

3. SPOZNANJE

“Je kaj narobe z njo?” sem jima še enkrat postavil vprašanje, tokrat že rahlo histerično. Policista sta se spogledala in mi prikimala. V tistem trenutku nisem mogel več zadrževati solz. Izlile so se iz mene kot dež iz oblakov. Slika je padla na tla in se razbila. Povabil sem ju noter, saj sem hotel izvedeti, kaj se je zgodilo moji najdražji osebi. Eden izmed policistov je končno spregovoril: “Letalo, na katerem je bila Samanda Smith, je pred nekaj urami strmoglavilo.« »Po zaenkrat znanih podatkih ni preživelih”, je nadaljeval drugi policist. Najino sožalje.“ In tako sta me policista seznanila s krutim dejstvom, da je moja draga Samanda umrla. Postal sem jezen, žalosten. Moja ranjena čustva so se mešala, vse dokler ni nenadoma  v meni nekaj kliknilo. Začel sem metati blazine po stanovanju in to v pričo policistov. Metal sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Postal sem pravi psihopat. Vlekel sem se za lase, kričal in jokal. Do mene je pristopil policist. Obljubil mi je, da me bo obvestil takoj, ko bodo vedeli kaj več. Oba sta mi še enkrat izrekla sožalje in odšla. Pustila sta me samega v svoji histeriji. Taval sem po stanovanju, hlipal in se spraševal, kako bom živel brez nje. Hipoma sem se spomnil mojih tresočih rok.  Končno mi je postalo jasno, da so se tresle, ker sva bila od nekdaj močno povezana. Tudi če sva bila na drugem kocnu sveta, naju je povezovala nerazdružljiva energija. Roke so se mi tresle v trenutku, ko je moja Samanda najbolj trpela …

4. ŽRTEV

Minevali so dnevi, jaz pa o nesreči nisem vedel čisto nič več kot  na samem začetku. Samando sem pogrešal vedno bolj, moje solze so bile vse pogostejše, moja histerija je postajala vedno hujša. Minil je prvi teden, odkar živim sam. Sam, brez ljubezni in topline, brez osebe, ki me je potolažila, ko mi je bilo najhuje. Brez Samande. Nekega dne je v meni zopet kliknilo. Ponovno sem začel metati blazine po stanovanju, se vleči za lase in se nenadzorovano dreti. Ko je bilo mojega psihičnega napada konec, sem se umiril in pri vhodnih vratih opazil sliko. Tisto sliko, ki mi je padla na tla in se razbila, ko sta prišla policista. Do tega trenutka je nisem nikamor premaknil. Enostavno nisem želel gledati sebe in Samande, kako se smehljava drug drugemu in se ne zavedava, da se bo čez kratek čas vse spremenilo. Začel sem se zavedati, da bom verjetno do konca svojega turobnega življenja ostal sam. Razmišljal sem o tem, da so vsi moji prijatelji že srečno poročeni, jaz pa tukaj samevam. Usedel sem se na pisalniški stol pred računalnik. Vsem svojim prijateljem sem hotel sporočiti, da je Samanda umrla. Ko sem začel tipkati, sem na zgornji strani ekrana opazil, da imam novo, še neprebrano

e-mail sporočilo. Odprl sem ga. Pisal mi je moj prijatelj Will. Poslal mi je slike njegove poroke. Šlo mi je na jok. Pod slikami je pisalo:

 Stari, slišal sem;
 da naj bi se ta mesec
s Samando poročila.
Čestitam. Pošlji kakšne
lepe fotke s poroke. 🙂

5. KLIK

V meni je ponovno kliknilo. Zgrabil sem svojo usnjeno denarnico in odvihral v trgovino. Za mano se je kar kadilo od jeze. Kot bi v trenutku postal drug človek. Nisem imel namena iti v navadno trgovino, ampak v trgovino z orožjem. Imel sem dovolj vsega. Kupil sem si pištolo in par nabojev. Skrbno sem jo skril. Ko sem, sedaj že boljše volje, hodil proti domu, sem na pločniku na drugem koncu ceste opazil dekle, ki je bilo na las podobno moji Samandi. Odšel sem do nje in takrat se mi je čisto zmešalo. Začel sem klicati za njo: “Samanda, počakaj!“  Ona  se je ustrašila in začela teči, kar so jo le nesle noge. Ni me poznala in jaz nisem poznal nje. Vseeno sem tekel za neznanim dekletom. Tekel sem in tekel, a ona je bila hitrejša. Na lepem se mi je ni dalo več loviti, ko je v meni znova nekaj kliknilo. Zgrabil sem pištolo izza majice in jo ustrelil. Ustrelil sem jo! Sredi belega dne. Nisem poznal nje, niti razloga, zakaj sem to storil. Takrat je bila moja glava polna misli o tem, kaj sem storil. V tistem trnutku je v meni vrelo od jeze in razočaranja nad samim seboj. Šel sem po truplo in ga odnesel v svojo hišo. Hvala bogu, me ni nihče opazil. Dekle je tiho in nežno še nekaj zamomljalo, dokler ni za večno utihnilo. Polegel sem jo na kavč in odšel v spalnico. V garderobni omari sem našel prelepo poročno obleko, ki naj bi jo nosila moja draga na dan poroke. Strgal sem jo z obešalnika, poln jeze in razočaranja ter odvihral v dnevno sobo kot kakšen vihar, ki leti nad ljudmi in jih obdaja z jezo. V dnevni sobi je na kavču ležalo truplo. Mrtvo dekle sem oblekel v Samandino poročno obleko. Potočil sem dve mili kapljici solz. Zdelo se mi je, da sem srečen. Tako srečen, kot sem bil takrat, ko je bila ob meni prava Samanda. Zdelo se mi je, da je tukaj z mano. Dekle in Samanda sta si bili podobni kot dvojčici. Edino, kar je bilo različno, je bila njuna barva las. Moja draga je imela svilnato oranžne dolge lase, dekle, ki sem jo brezčutno ubil, pa rjave. Šel sem v kopalnico po brivnik in žrtvi pobril lase. Pred mano je ležala čudna plešasta podoba. Na njeno glavo sem ji nataknil lasuljo, istega odtenka Samandinih las. Dekle me je sedaj resnično spominjalo nanjo. Začel sem si zamišljati najin poročni dan.             

6. POŠLJEM SLIKO

Kasneje sem si tudi jaz nadel svojo poročno obleko. Vse se je zdelo nenavadno resnično. Včasih se mi je zazdelo, da poleg mene stoji prava Samanda. Bilo je lepo. Tako lepo, kot bi moralo biti na najini nesojeni poroki. Ko sem vse pripravil, sem naju slikal. Mene in neznano dekle v poročni obleki, ki sem jo pred nekaj urami ustrelil. Bila je bleda v obraz, zato sem naju slikal od strani. Fotografijo, na kateri se je najmanj videlo, da ob meni stoji mrtva nevesta, sem poslal prijatelju Willu. On me je že čez nekaj trenutkov prosil, naj (lažno) Samando slikam v obraz. Will namreč ne ve za letalsko nesrečo, ne ve, da je to kar neko dekle, ki sem jo opazil na ulici. Seveda sem mu odgovoril z odločnim: “Ne!“

Če bi lažno nevesto slikal v obraz, bi Will opazil, da je bleda, da ima oči zaprte, da njen obraz zdaj, zaradi mene, kazi globoka strelska rana. Will je zelo radovedna oseba, zato je takoj, ko se je sprijaznil, da neveste ne želim fotografirati v obraz, začel surfat po internetu. Saj vsi vemo, da internet hrani vse mogoče podatke, na žalost tudi tega, da je Samanda Smith umrla pred mesecem dni v letalski nesreči. Will je bil zgrožen, ni vedel. kaj se dogaja …

7. LETAK O POGREŠANI OSEBI

Raziskoval je ure in ure, dokler ni bil prepričan, da na sliki poleg mene ne stoji prava Samanda Smith, ampak neko drugo dekle. Will je bil presenečen, pretresen, jezen … Odšel je v trgovino po rum, za katerega je mislil, da odplakne vse probleme. Na poti do trgovine je opazil letak o pogrešani osebi. Zdelo se mu je, da je dama na fotografiji na las podobna Samandi. Za hip je pomislil, da bi lahko bila to oseba poleg mene na fotografiji. A misel mu je takoj ušla, saj je vedel, da sem dobra oseba, ki nikomur ne bi storila nič žalega. Tako sem mislil tudi jaz, vse do tistega dne, ko sem pritisnil na petelina na pištoli in brezčutno odpihnil življenje prelepemu dekletu. Kljub vsemu je v telefon vtipkal številko, ki je bila zapisana na spodnjem delu letaka. Oglasila se mu je mama pogrešanega dekleta. Povedala mu je vse o svoji hčeri. Zaupala mu je tudi, kje se je sprehajala, ko so jo nazadnje videli. “Na Ulici svetega Martina v Peelinu,“ je rekla s tresočim glasom. Zavedal se je, da na tej ulici, poleg vseh ostalih, stoji tudi moja hiša. Vse več dejstev je nakazovalo, da imam jaz nekaj opraviti s pogrešano. Najavil se je k meni na obisk, jaz pa sem obisk seveda sprejel, ker bi bila drugače stvar lahko sumljiva. Izmislil sem si odlične izgovore, kje naj bi bila Samanda ravno takrat, ko nas bi prišel obiskat. Takrat se še nisem zavedal, da Will karkoli sumi. Nikoli mu nisem imel namena povedati, da je Samanda umrla. Tega nisem želel zaupati nobeni živi duši. Živel sem v svoji pravljici. In bilo mi je lepo. Prvič po tem, ko me je za večno zapustila moja najdražja.

8. NEPRIČAKOVANO HITER OBISK

Prijatelj Will se je najavil na obisk okoli štirih. Mislil sem si, da imam več kot dovolj časa, da stanovanje temeljito očistim, skrijem dekle in se znebim vonja po krvi. A časa je bilo zagotovo premalo. Will me je prišel obiskati ob dveh, kar je dve uri prehitro. Skozi na rahlo odprte žaluzije sem opazil, da ni sam. Z njim sta bila še dva policista. Tista dva, ki sta mi prišla sporočit, da je letalo strmoglavilo. Takoj sem zaslutil, da tukaj nekaj ni v redu. Počutil sem se krivega, krivega kot še nikoli. Bil sem zbegan. Policista in Will so bili vse bliže moji hiši. Nisem videl druge rešitve kot to, da se poskusim zadaviti. Vzel sem dolgo vrv iz kuhinjskega predala in si jo tesno zavezal okoli vratu. Nisem se zavedal, kaj počnem. Zopet sem bil v tisti svoji pravljici, rahlo omotičen, a vseeno srečen. Sam sebi sem rekel:“Adijo!” V tistem trenutku so se vhodna vrata zrušila. Skoznje sta stopila mrkogleda policista s pištolo v rokah in zaprepadeni prijatelj Will. On, za katerega sem dolgo mislil, da je moj najboljši prijatelj, zdaj pa me je tako grdo izdal. Opazili so me. Davil sem se šele nekaj sekund, zato so me, na žalost, uspeli rešiti. V omari so našli truplo pogrešanega dekleta in me spoznali za krivega. Vklenili so me in odpeljali v psihiatrično bolišnico. Rekli so mi, da me bodo takoj, ko okrevam, poslali v zapor. K sreči so mi pustili obdržati sliko mene s Samando. Ko smo se oddaljevali od najine hiše, je Will žalostno zmajal z glavo. Od takrat gojim neznansko veliko jezo do njega.

9. NASLEDNJA ŽRTEV

Tole zgodbo vam pišem iz psihiatrične klinike. Tu sem še bolj sam, kot sem bil doma. Ko bo moj um okreval, me namerava policija poslati v zapor. Resnično ne mislim iti tja in vem, da ne bom šel, kajti uspelo mi je pritihotapiti pištolo. V nekaj dneh bom pobegnil iz bolnišnice in začel naprej moriti. Ubijal bom zame in za mojo najdražjo Samando, na katero še vedno mislim vsako minuto, vsako uro in vsak dan. Kdo ve, kdo bo naslednja  žrtev. Mogoče Will, mogoče ti …

Bila je polna luna in kristalno jasno nebo, ki so ga osvetljevale bleščeče zlate zvezde. Ura je bila nekaj čez polnoč. Trinajstletna deklica Anna, ki živi v New Yorku, v osmem nadstropju nekega bloka, se je zadnjič ozrla v tiho noč. Sonce njenega mladega življenja so prekrili temni oblaki.

1. ANINO IZGINOTJE

Od dekličinega enajstega leta sta vsako jutro njena starša v službo odhajala že ob petih zjutraj, zato je morala Ana sama hoditi v šolo in domov. Enako se je zgodilo tudi danes, zato oče in mati nista vedela, da Ane ni bilo več. Ob začetku pouka se je Tanja, Anina najboljša prijateljica, začela spraševati, kje je. Spraševala se je vse do razredne ure, ko je njihova razredničarka poklicala starše, da Ane ni v šolo. Mama Nancy je takoj prišla domov. Ko je zagledala izpraznjeno celotno stanovanje, je od strahu takoj poklicala Ludvika, Aninega očeta, ki je takoj prišel domov. Odpeljala sta se na policijo, kjer sta prijavila izginotje. Višji policisti so takoj pričeli z raziskovanjem primera. Uganko, kaj se je z Ano zgodilo, je bilo zelo težko razvozljati, saj je bilo zelo malo sledi o njej in njenem izginotju.

2. ZAČETEK PREISKAVE

Glavni preiskovalec je bil James, ki je skupaj s svojo ekipo rešil že veliko primerov. V ekipi so bili tudi zavzeti Lukas, Mary, Kate in Sašo, ki je prišel iz Slovenije kot trinajstletni otrok. Sedaj je Jamesov pomočnik. Mary se je pri desetih letih s starši preselila iz Londona v New York in sedaj v laboratoriju analizira vse, kar najdejo na kraju nesreče. Kate je bilo na začetku ime Šanri, saj je prišla iz Kitajske. Ko je bila stara šestnajst let, so se z družino preselili v New York, sedaj dela pri policiji. Na računalniku izbrska vse mogoče podatke. Če ne potrebujejo računalniškega raziskovanja, pomaga preiskati kraj nesreče. Lukas je že od nekdaj v New Yorku in izprašuje osumljence. James je najprej živel v Miamiju, sedaj v New Yorku dela kot glavni inšpektor. Njegova naloga je, da preišče vse podrobnosti o preiskavi ter preišče kraj nesreče. Pomaga povsod, kjer ga potrebujejo. Redko pomaga v laboratoriju, saj v tem ni najbolj vešč. Pri preiskavi pomagajo tudi drugi izvedeni policisti.

3. PREISKAVA POTEKA

Da se je preiskava lahko pričela, sta se morala Anina starša začasno odseliti v bližnji hotel. Ekipa je pričela preiskovati kraj nesreče. Začeli so v dekličini sobi. Pod blazino so našli skrito pištolo in lepo pikčasto roza škatlo, ki je bila zelo dobro zavarovana. Predvidevajo, da je bil v njej dnevnik, ki bi jim lahko ponudil nekatere odgovore. Takoj so poslali Mary, da naredi DNK preiskavo. Ko bo našla kaj koristnega, jih bo obvestila. Ostali so si razdelili dele stanovanja in tudi Kate in Lukas sta pomagala preiskovati. Ko je Mary prišla v laboratorij, si je podrobno ogledala pištolo. Na njej je našla Anine prstne odtise in še neke druge prstne odtise, ki niso bili več celi. Preiskala je, komu bi lahko pripadali. Našla je nekaj zadetkov. Mary je obljubila, da bo do kosila končala, ampak se ji je malo zavleklo, ker ji nekaj ni šlo v glavo. Poklicala je Lukasa in ga poslala po prstne odtise. Anina starša je s težavo prepričal za njune prstne odtise, kar se je Lukasu zdelo zelo nenavadno. Ko se je vrnil, je Mary  vprašal: »Zakaj potrebuješ njune prstne odtise?« Mary mu je odgovorila: »Ker se mi nekaj dozdeva.« »Kaj pa?« je vprašal Lukas. »Da sta onadva kriva.« je odgovorila. »Vidiš prstne odtise, ki so zraven Aninega?« je vprašala. Lukas je prikimal. »Teh je povsod le polovica. Ko sem preverila komu pripada, sta se na seznamu pokazala tudi onadva.« Lukas je radovedno vprašal: »Saj na seznamu nista bila edina, kajne?« Mary je nekaj časa zamišljeno gledala v tla, nato pa je je spregovorila: »Ja, ampak nekaj čudnega se dogaja. Ali se spomniš, kako vesela sta prišla k nam?« Lukas je razmišljal o dnevu, ko sta prišla Anina starša in spregovoril: »Res, mogoče imaš prav. Ne bom te motil pri delu.«  Razmišljujoče je odšel. Do večera je Mary že imela seznam osumljencev, ki so bili Tanja, Nancy in Ludvik. Tanja ni bila prava osumljenka, vendar glede nato, da je njena najboljša prijateljica, verjetno ve veliko, zato jo bodo izprašali.

4. TANJA

Tanja je stara toliko kot Anna, ima dolge rjave lase, ki ji v vetru plapolajo kot zastava, je vedno dobre volje in nikoli ni obupala nad Anno. Spoznali sta se v vrtcu, ko sta se skregali, ker nista hoteli deliti čokolade. Vzgojiteljica jima je pomagala, da naj si delita, saj bosta s prijaznostjo v življenju gradili prijateljstva in se bosta dobro počutili. Od tistega dne naprej sta najboljši in nerazdružljivi prijateljici, ki si vedno vse povesta in nikoli ne obupata druga nad drugo. Tanjo zelo skrbi za Anno.  

5. IZPRAŠANI OSUMLJENCI

Bil je šele drugi dan, a policisti so že zelo zgodaj pričeli z delom. Lukas je najprej Tanjo poklical iz razreda in jo vprašal vse o Anni. Sprva ni hotela govoriti, saj je Anni prisegla, da ne bo. Lukas ji je razložil, kako pomembno je, da ji pove vse, kar ve. Tanja se je nato premislila in začela vznemirjeno govoriti vse, kar ji je Anna ta teden pripovedovala: »Rekla je, da je pod blazino našla pištolo. Misli, da ve, čigava je, a se boji povedati policiji.« James je vprašal: »In kdo misli, da je bil?« »Njena starša,« je tiho spregovorila Tanja. »Saj tudi v njenem dnevniku piše,« je še dodala. »Saj ga imamo, a ga ne moremo odpreti. Ali morda veš geslo?« je vprašal James. »Ja, vem,« je deklica navdušeno odgovorila, »Pridi z mano,« jo je poklical policist. Pripeljala sta se k Mary, ki je imela ravno dnevnik pri sebi. Tanja je živčno vtipkala kodo in škatla se je odprla. V njej je bil najstniški dnevnik s ključavnico, ključ je hranila Tanja v svoji šolski torbi. Brž je odklenila dnevnik in pričela brati zapise zadnjih nekaj dni. Pisalo je:

» Komaj čakam naslednji mesec, ko bosta mami in oči odšla v London, jaz bom ostala pri Tanji in nihče me ne bo udaril, ko bom kaj narobe naredila. To bo takooooo zeloooo lepo.

»Naj še kdo drug bere.« je rekla Tanja. Mary je pogledala dnevnik in prebrala zapis naslednjega dne:

»Danes sem veliko premišljevala in se odločila, da pobegnem od doma. Tekla bom nekam daleč in se ubila.«

Ko je Tanja zaslišala dih jemajoče besede, je stekla iz pisarne in si z dlanmi pokrila objokani obraz.

Za njo sta pritekla še Lukas in Mary in jo vprašala: »Kaj je tako narobe? Sedaj vemo, kaj se je zgodilo.« »Kaj, če se je že ubila?« je prestrašeno vprašala Tanja. Policist jo je skušal pomiriti:» To bomo izvedeli zelo kmalu. Po vsej državi je stekla iskalna akcija, saj ni mogla iti daleč.«

6. ISKANJE SE PRIČENJA

Lukas in Mary sta nemudoma obvestila newyorško policijo. Pričeli so z iskanjem. Jamesa sta obvestila, naj prenehajo s preiskovanjem stanovanja. Ekipa se je vrnila s terena. Tanja je ostala na policijski postaji. Policisti, ki so iskali, so se zaradi napornega dela večkrat zamenjali. Naslednji dan so preiskavo razširili še na nova območja. Drugi dan je bil na vrsti tudi Lukas, ki je k preiskavi povabil mlado deklico Tanjo. Močno zaskrbljena, a navdušena, da je del preiskovalne ekipe, je privolila. Peljala sta se s helikopterjem ter pregledala celotno mesto, a je nista našla. Naslednji dan je Tanja v helikopterju sedela z Mary. Teren so prečesavali kar tri dni. Ko je napočila polnoč tretjega dne, sta na ulici nekaj zagledali. Pristali sta na strehi nekega bloka in počasi odšli pogledat upajoč, da zagledata Ano. In res sta jo uzrli. Takoj, ko ju je zagledala, jo je ucvrla stran. Kot bi jima gorelo pod nogami, sta stekli za njo. Tanja je od sreče neustavljivo jokala, ko je videla, da je Anna živa in zdrava.

7. LOV ZA ANNO

Medtem ko sta tekli za bežečo Anno, sta vpili, da vesta vse, da naj ne beži. Anna je neustavljivo bežala in zašla v slepo ulico. Približali sta se ji ter jo odpeljali na policijsko postajo, kjer je močno izčrpana Anna vse pojasnila. Rotila jih je, naj je ne peljejo nazaj k staršem. James jo je uslišal in se odločil: »Ne greš k staršem. Onadva pojdeta za zapahe za dve leti, saj načrtovala umor lastne hčere. Če ne bi pobegnila, bi še isto noč umrla. Razkril ti bom skrivnost. To nista tvoja rodna starša, ampak sta te ugrabila, ko si bila stara eno leto.« Ana je žalostno pogledala v tla in vprašala: »Kdo sta moja starša?« »Moja starša,« se je tiho oglasila prijateljica Tanja. »Tega ti nisem smela povedati, ker bi se kaj hudega lahko zgodilo mojima staršema.« Anna je začudeno pogledala proti Tanji, ta pa je le prikimala: »Ali to torej pomeni, da bom sedaj živela s tabo?« je Anna navdušeno vprašala.

James je odgovoril: »Seveda, tvoja prevarantska starša sta že v zaporu.« Anna še nikoli ni bila tako srečna kot je bila takrat.

8. ANNA SE VSELI

Ob Annini vrnitvi domov sta njena starša pripravila velikansko slavje. Najlepše je bilo, da sta si deklici ne le delili čokolado, temveč celo otroško sobo. Bili sta zelo veseli, saj sta se velikokrat igrali, da sta sestri, a nikoli nista pomislili, da sta to tudi zares. Anni so se izpolnila skrita hrepenenja, saj je vedela in čutila, da je je sedaj na varni strani sonca.