Ko nastopila je zima,
spremenila se je klima,
zrak mrzel je postal,
tema bila je, ko si vstal, ko si zaspal.

Le kdaj pa kdaj sneg zapade
in še takrat nam ga dež ukrade,
le malo ga še obstoji,
in le-ta je črn in smrdi.

Počasi pomlad se začenja,
zima že pojenja,
maškar’ce zvonijo,
nam zimo stran podijo.

Ko vejica zelena na vratih ti visi,
dobro letino ti napove,
ko Zeleni Jurij mimo prihiti,
brž duri mu odpri.

Zaslišiš zvonjenje glasno,
praviš si: »Oh, kako krasno,
kurenti so priskakljali,
prebičali zimo in odfrčali.

Tukaj končno je pomlad,
adijo zima, adijo hlad,
zdaj cvetele bodo rož’ce,
za naše male zmrzljive ubož’ce.«