Vsa čista, bela in nedolžna kot nevestina obleka.
Vsako leto v isti letni čas ujeta.
Snežinka vsaka nekaj posebnega in lepa
razveseli vsakega človeka.
Tiho padajo z neba,
da vsa narava bo odeta.

Zima, čas veselja, smeha in radosti,
ko vsak pozabi na skrbi in privošči malo si norosti.
Najlepša si v soju mesečine,
vsak tvoj kristal obuja lepe mi spomine.

So jutra mrzla in vsak večer te zahladi,
ko moj pogled skozi okno te ulovi,
nasmeh na obraz nariše mi.
Po snegu hodim,
za sabo puščam le sledi,
kot hodil po oblakih mehkih bi,
se mi zdi.

Si vedno bila in vedno boš ostala gospa,
ki se z belo kučmo rada je bahala.
Spet prišel bo tisti čas,
ko nas boš zapustila.
Čez leto dni pa se v vsem svojem blišču zopet boš vrnila.