Vsi moramo včasih zbežati,
zbežati pred resničnostjo,
ko nas človek s svojo dvoličnostjo
prizadene in tam ne moremo ostati.

Pobegnemo, bežimo, ne moremo spati,
ko nas je sram nad našo različnostjo,
ko smo obupali nad človeško pravičnostjo
in je čisto nič ni moglo ostati.

A ko enkrat zbežimo,
ne vemo, kam naprej
in samo v postelji bedimo.

Tako pa vsi prej ali slej,
se vrnemo in umirimo,
a je še vedno vse isto kot prej.