TINETOV PREOBRAT

Najstarejši triindvajsetletni sin Tine iz družine Novakovih je zazrt skozi okno. Spremlja dežne kaplje, kako iz temačnih oblakov padajo v prostranstvo pokrajine, prav tako kot solze počasi tečejo po njegovem licu. V glavi mu odmeva zven povedi: »Odpustim ti za vse. Prosim, nikoli ne pozabi, kaj sem te že od malih nog učil. Se vidiva na drugi strani mavrice.« To so bile mučno izrečene zadnje besede iz ust njegovega dobrosrčnega deda, ki mu je želel dopovedati le eno stvar: naj ne misli le nase in na svoje dobro, temveč naj se ob trenutkih, ko brezbrižno zavrže hrano, spomni, da obstajajo ljudje, ki bi bili nadvse hvaležni  tistega grižljaja hrane, za katerega on niti s prstom ne migne,  temveč ga sebično vrže v smeti.

 Spomin mu sega daleč nazaj, v čas, ko se je mu po njegovem mnenju zgodila velika krivica, in sicer dobil je brata Jureta. Tine je bil dolgih enajst let razvajen edinec, ki se ni menil za nikogar. Bil je središče sveta svojim staršem. Ko je njegov brat nekoliko odrasel, je prerasel zamero, a ne povsem, zato je zgradil zelo močno bratstvo z njunim, takrat še živim dedom. Brat Jure je bil njegovo popolno nasprotje. Vse bi dal za druge, tudi če sam zato ne bi imel ničesar. Bil je resnično dobrosrčen, usmiljen in mil fant.

Pred hišo Novakovih je stal dolg, temačen most, na katerem je vse dolge dneve, skozi vse letne čase, sedel gospod, ki ni imel niti centa. Klicali so ga starec Franko. Njegova obleka je bila strgana, umazana, a njegove utrujene oči svetleče in nasmeh žareč.  Jure se je vsak dan ustavil pri njem, spregovoril besedo ali dve in mu dal občutek, da je vreden. Poleg vseh neprecenljivih stvari, ki jih je nesebično počel za druge, je  pazil na vsak grižljaj hrane in namesto da bi hrano zavrgel v smeti, jo je raje odnesel starcu z mosta. Tine pa je vse, še čisto užitne ostanke hrane, sebično metal v smeti in pri tem mu ni bilo mar za vsa opozorila, ki so mu jih družinski člani iz dneva v dan trobili v uho.

 Gospod Franko je Juretu zaupal svojo življenjsko zgodbo, ki ga je zelo ganila, na koncu je zaključil z žalostno opazko, da vsak dan videva na desetine ljudi, ki grejo mimo njega in koša za smeti, in tako kot Tine sebično in nevede, kako bo to vplivalo na okolje, hrano odvržejo. Jure se kar ni mogel otresti grozljivih besed: »Včasih se celo zgodi, da v košu ni več prostora, ampak se ljudje za to ne zmenijo in še naprej mečejo ostanke hrane, četudi mimo koša. Tudi mene ne opazijo, čeprav bi bil hvaležen za vsak podarjen grižljaj.« Ko je po ganljivem pogovoru Jure prišel domov, se je zamišljeno vrgel na posteljo. Spraševal se je: »Zakaj je ljudem tega treba? Ali se ne zavedajo, kako močno to vpliva na vse okoli njih? Kako so lahko tako sebični, brez srca in kančka empatije do sočloveka?«

 Življenje je teklo naprej po ustaljenih tirnicah. Vse je ostalo po starem: Franko je beračil in gledal, kako ljudje vsak dan zavržejo veliko količino hrane, Tine je živel svoje razvajeno življenje, Jure pa je še naprej pomagal vsem, ki jih je srečal na svoji življenjski poti in razmišljal, kako bi lahko spremenil pogled na svet vsaj enega človeka – pogled svojega brata.

Usoda se iz dneva v dan poigrava z nami in nam nastavlja izzive, s katerimi nas preizkuša. Poigrala se je tudi z Novakovimi. Izvedeli so, da je dobrosrčni dedek zbolel za rakom na pljučih. Zdravniki so s težkim srcem in sklonjeno glavo povedali, da mu je ostalo le še nekaj dni življenja. Vse se je zgodilo tako hitro, tako nepričakovano. Vsi bližnji so prišli k dedku v hladno bolnišnično sobo, ki ni obetala prav nič dobrega. Edini, ki je manjkal na družinskem obisku, je bil Tine. Razvajeni Tine. Doma je sedel na kavču in igral video igrice, še zmenil se ni za umirajočega dedka. Ko je družina s solznimi očmi prišla domov, je odložil slušalke, pogled usmeril stran od računalniškega zaslona. Ustavil se mu je na mami, očetu, Juretu.  Kot bi ga zadela strela, se je zdrznil. Preblisk, da je naredil veliko napako, ga je streznil. Svojo razvajenost, sebičnost in egoizem je pustil za sabo in se nemudoma usedel na kolo.  Z največjo možno hitrostjo se je odpeljal do bolnice. S solznimi očmi in kot tona težko slabo vestjo je vstopil v sobo. Brez oklevanja in brez besed je prvič v življenju močno objel dedka. Dedek je s svojo šibko roko stisnil njegovo. Pogled se je ustavil na ljubljenem obrazu. Besede, tihe, srce parajoče so prišle iz njegovih ust. Bile so njegove zadnje.

Ko se je Tine z žalostno vestjo vrnil domov, je do njega prišel Jure. Tine se mu je iskreno opravičil. Spoznal je svojo zmoto, da je odrival svojega brata zaradi ljubosumnosti, in ga končno sprejel.

Jure pa si ni mogel pomagati, da ne bi še vedno mislil na starca Franka z mosta. Nepopisna žalost zaradi izgube dedka je zarezala v njegovo srce, hkrati pa je bila podobnost v razmišljanju obeh tako podobna, da se je odločil, da bo  Tinetu povedal Frankovo življenjsko zgodbo. Srčno je upal in potiho verjel, da mu bo starejši brat pomagal pri uresničitvi njegove nore ideje. V mislih je imel, da bi skupaj postavila leseno stojnico z napisom »Pomoč Franku«. Vsakemu mimoidočemu posebej bi se posvetila in mu povedala Frankovo zgodbo. Predvideval in upal je, da bodo ljudje tako ganjeni, kot je bil on, ko jo je prvič slišal.
Jure je bil na trnih tistih nekaj sekund, ko je čakal bratov odziv. Gledal ga je s svojimi prikupnimi sinje modrimi očmi. Tine je takoj nepričakovano privolil. Jure kar ni mogel verjeti, da se je njegov starejši, razvajeni in sebični brat odločil, da mu bo pomagal pri tej tako nori ideji, s katero bo pomagal gospodu Franku z mostu. Pa ne samo to: verjel je, da se bo pogled marsikaterega človeka spremenil in da bo opustil brezbrižno ravnanje s hrano.

Preteklo je nekaj dni. Jure ter njegov brat Tine sta navdihnila druge ljudi z z ganljivo zgodbo in jih usmerila, da so začeli razmišljati o perečem problemu sodobnega časa – zavrženi hrani. Hkrati je njuna ideja spodbudila ljudi za dobrodelnost. Denar in hrana sta se začela kopičiti. Brata sta bila prevzeta in začela sta verjeti, da na svetu še vedno obstajajo ljudje, ki želijo narediti boljši jutri. Z nasmeškom, velikim do ušes, sta neke sončne nedelje pristopila do že skoraj obupanega Franka. Podarila sta mu ključ. Franko se je začuden spraševal: »Zakaj ta ključ? Kaj bom z njim?« Z velikim ponosom sta mu povedala, da v tem trenutku ni več brez doma, temveč ima najeto sobo v sosednjem bloku. Zbran denar bo pokril nekaj mesečno najemnino, podarjena hrana bo pomagala, da ne bo lačen. Franko ni mogel verjeti, tekle so mu solze sreče. Z besedami ni mogel opisati, kako hvaležen je bil fantoma.

Tine še vedno sedi pred oknom in spremlja kaplje. Na njegovem obrazu kraljuje sedaj nasmeh, saj se spominja, kako je osrečil gospoda Franka, ki ga še vedno skupaj z Juretom tedensko obiskujeta. Velik del njega pa je nadvse srečen, saj ve, da je dedek tam nekje, na drugi strani mavrice, zelo ponosen nanj.