V mrzlem dnevu težka skrb rojena
in strah se tiho plazi v novem dnevu,
skrbi začrtale so se v obrazu,
ves svet prekrila je megla neznana.

Postajo je zasedla tuja gruča
in starka tiho sklanja se k otroku,
ki nemo prisluškuje v ropotu,
oči strmé mu nemo v vprašanja:

»Še kdaj se vrnil bom v domovino?
Še kdaj videl svoje drage starše?
Življenje mi očeta bo vrnilo?«

In gledam te prihajajoče vlake
in slišim vse, kar ni besed imelo.
A tu je vlak, postaja se že pelje.