Prijatelj! Poglej to lepoto dežele,
ki jo srce tvoje še ne prepozna,
ozri se v daljavo, v gore res bele,
kjer Triglav najvišji dom svoj ima!

Naj pletna zapelje te v podobo raja,
kjer otok naravni tam skriva svoj zvon,
zvoni naj ljubezni dveh src sredi maja,
ta lep in doneč in glasen naš bron.

Zazri se do Krasa, kjer burja vihra,
zemlja pa trda teran dober da!
Poglej, kje rojevajo se črni vranci,
plemenjaki res beli, oh, lipicanci!

Naj te še do jame ponese korak,
Erazem Predjamski tam je junak.
Tam svet je res poln podzemnih čudes,
kapnik tisočletni te vabi na ples.

Modrina naj tvoje napolni oči,
okusi vsaj malo piranske soli!
Sprehodi po mestu se srednjeveškem,
spočij si telo na kraju nebeškem!

Le kje najdeš kraj, ki je kos tej deželi?
Kje reke smaragdne so alpske doma?
Veš, kje so bili gorski spopadi?
Tu, kjer Triglavski park je doma!

Še Logarska res je dolin lepotica,
čeprav od tod ne izvira potica.
To ena najlepših je naših dolin,
polna neokrnjenih naravnih prvin.

Imamo planino, popolno, Veliko,
kjer krave zvončkljajo pastirjem v pozdrav,
trnič sir izdelajo pravi, z odliko,
da dragi ga svoji bo izvoljenki dal.

Na Lentu še stara je rta doma,
ni znano, da kdo še na svetu jo ima.
Njej v čast prireditve se kar vrstijo,
še himno ji svojo ljudje posvetijo.

Ljubljana – prestolnica naše države,
kjer krasen na griču pričaka nas grad,
kjer Plečnik ponos je naše zastave,
Prešeren pa vabi nas pesmi prebrat’.

Te vprašam, prijatelj, bi menjal zemljo?
Bukve starodavne in dediščino?
Neguj svojo krasno, drago deželo,
da tudi vnukom lepo bo, veselo!