MOJA HIŠA

Moja hiša je moj mali raj,
moja hiša je varen kraj,
kamor se vedno lahko zatečem,
kjer svoje piškote sreče pečem.

V moji hiši je le eno pravilo,
da obnašamo se prijazno in milo,
da v sebi nimamo niti kančka sovraštva,
saj sreča, ljubezen in mir so prava bogastva.

V moji hiši ni sebičnih ljudi,
v tem raju ni slabih stvari.

V mojo hišo lahko prideš kadarkoli,
tam se lahko zabava ali moli,
v mojo hišo pridi takrat,
ko želel bi klepetat,
ko rabiš nekoga, da te pomiri,
ko res ne veš več kam,
ti moja hiša da moči,
da ne boš tako sam.

Zato kadarkoli si v stiski,
ko žalosten si kakor v pesmi lirski,
v mojo malo hiško pridi,
in poln veselja zopet odidi.

ZDRAVJE

Ljudje se ne zavedamo,

kako zdravje je pomembno,

a ko bližnjega v postelji zagledamo,

takrat samo želimo,

da bolezni ne dobimo,

da vsi preživimo,

da nikogar ne izgubimo.

Življenje je kot vlakec smrti,

polno padcev in vzponov,

polno sreče in zatonov,

nekaterim vožnja je premočna,

ustavili bi se, a jim ne dela ročna,

komaj da se še držijo,

a ko enkrat izpustijo,

ko jih tla doletijo,

v nebesa odletijo,

kjer naberejo si moči,

da naslednje življenje lahko živijo.

 

MOJ DOMAČI KRAJ

Polja, travniki in reke,
da ne pozabim kmete, mlinarje in peke,
pa na rože, krave in slapove,
doline, gozdove in vrhove,
na sosedove vrtove,
ki našemu kraju dajo čar,
ki vrednejši je kot denar,
nihče ne more ga vzeti,
saj to je moj domači kraj.

Tu ljudje smo prijazni,
tu je milost, ni kazni,
tu se spoštujemo,
se med seboj varujemo,
si stojimo ob strani,
tu vsak meščan te obrani,
nihče te ne rani.

Tu sem najraje na svetu,
najraje prisluhnem rečnemu šepetu,
najraje le sedim in opazujem naravo,
najraje hodim skozi rosno travo,
najraje sem tu v domačem kraju,
v mojem malem skromnem raju.

VESOLJE

Na začetku je bil veliki pok,
z njim vesolje nastane,
pojavi se velik žareči krog,
ki kasneje Sonce postane.

Nastajajo planeti, zvezde, galaksije,
tam zgleda kot v deželi Nije,
črne luknje, meteorji in kometi,
to vse so vesoljski šepeti.

Vesolje je ena ogromna cona,
vsako sekundo se razprostira,
za mogočnost pripada mu krona,
pred planeti se propagira.

Zdaj pa še nekaj o našem osončju,
8 planetov in sonce v ospredju,
največji Jupiter vedno se važi,
a kralja Neptuna nikoli ne draži.

Venera, ženska, samozavestno
primerja se z Zemljo,
Merkur jo ozmerja, da jo nekaj uničuje,
v bistvu jo naše prebivalstvo onesnažuje,
ker ne ločuje,
ker pomemben nam je le kapital,
vidimo le denar, ne vidimo tal,
ki počasi se ugrezajo, 
smeti po našem ozračju plezajo.

»Joj, ti ljudje, neodgovorni,« jezi se Mars.
»Smo pa nekam zgovorni,« ga draži Uran,
»Joj, Uran, potegni že ogledalo na plan,
ti samovšečni vran.«
»Ti pa molči, Merkur,
tako si majhen, a glasen kot pet kur!«
»Zase se brigaj!« Saturn se vmeša,
»tebi se od starosti obroč obeša.«

Venera sikne,
da med planeti mir ponikne,
nastane ogromen direndaj, 
in samo nekdo lahko povrne mir nazaj …

Sonce zavpije: »Bi se vsi skupaj umirili!«
Planeti utihnejo in molčijo,
vsak se sam sebi smili,
a na koncu se drug drugemu opravičijo.

Bilo bi lepo,
če bi obstajal kdo tak,
kot je Sonce.

KRALJ MATJAŽ

Kakšen je bil kralj Matjaž v resnici?

Je morda cele dneve spal?
Ali je zaklad v gozdu zakopal?

Je šel rad čembalo igrat?
Ali je imel čisto zaležan vrat?

Je bil len in nič ni naredil?
Ali se morda celo večnost ni obril?
Ali se je le pod Peco skril?
Je bila njegova graščina tako razmetana,
kot da bi v njej živela podgana?

Ali je bil dober kralj?
Ki nikomur ni lagal,
ki je svoje napake priznal,
ki ni delal razlik,
ki spoštoval je bitja vseh oblik,
ki je bil do vseh enakovreden,
ki ni bil tako beden,
kot tisti prejšnji primer,
ki hodi v čisto napačno smer. 

 

ZMAGA POMLADI NAD ZIMO

Ko nastopila je zima,
spremenila se je klima,
zrak mrzel je postal,
tema bila je, ko si vstal, ko si zaspal.

Le kdaj pa kdaj sneg zapade
in še takrat nam ga dež ukrade,
le malo ga še obstoji,
in le-ta je črn in smrdi.

Počasi pomlad se začenja,
zima že pojenja,
maškar’ce zvonijo,
nam zimo stran podijo.

Ko vejica zelena na vratih ti visi,
dobro letino ti napove,
ko Zeleni Jurij mimo prihiti,
brž duri mu odpri.

Zaslišiš zvonjenje glasno,
praviš si: »Oh, kako krasno,
kurenti so priskakljali,
prebičali zimo in odfrčali.

Tukaj končno je pomlad,
adijo zima, adijo hlad,
zdaj cvetele bodo rož’ce,
za naše male zmrzljive ubož’ce.«