Belo nebesno telo na nas sije,
v noči nas njegov žar oblije.
Ob sebi ima tudi družbo,
njej ni treba skrbeti za okužbo.

Ko me žalost duši,
ko me jeza hromi,
pogledam v nočno nebo
in s časom vse postane lepo.

Luna je res le ena – nezamenljiva,
že dolgo dolgo let na nas sije,
vsa zapeljiva.

S časom, ko ljudi več ne bo,
Luna bo ostala in osvetljevala
še naprej samotno Zemljo.