Lana Rajkovič: MORJE IN MIJA

Čutim sonce na svoji koži, okušam jagodni sladoled ter gledam na prostran ocean. Trenutek ne more biti bolj popoln. Nakar v daljavi zagledam delfina. Iz torbe potegnem kamero v upanju, da ga ujamem na fotografijo. Čakam, a ko že mislim obupati, se mi nasmehne sreča. Ne le, da delfin ponovno skoči iz vode, s seboj je pripeljal prijatelja. Motila sem se. Trenutek je lahko še bolj popoln.

Obožujem morje. Obožujem opazovanje morskih živali, občutek peska pod stopali in vonj morskega zraka. Poleg morja pa obožujem tudi fotografiranje. Slika dveh delfinov je ena mojih najljubših. Slikala sem jo pred dvema letoma. Ob tem spoznanju me oblije žalost. Minili sta že dve leti, odkar sta se moja starša odločila prodati našo počitniško hiško ter kupiti kočo v gorah. Rekla sta mi, da jo bom vzljubila, a je nisem. Zadnji dve leti preživljam počitnice v gorah. Ne maram gora. Mrzlo je, ni morja ter mojih najljubših živali. Zdaj fotografiram gamse, metulje in srnjad. Toda ni isto. Slike niso tako dobre, manjka jim veselja, strasti. Nekdo potrka na vrata in zmoti tok mojih misli. Mama je.

,,Presenečenje imam zate,” mi pravi.

Pogledam jo, ko nadaljuje: ,,Prijavila sem te na fotografski kamp na morju.”

Ne morem verjeti, spet bom na morju. Nobenih gora, mrzlih juter in gamsov. Le sonce, sladoled in morje. Stečem ji v objem. Prav zares verjamem, da je nikoli nisem ljubila bolj. Preden se zavedam, je že čas za odhod. Poslovim se od mame ter očeta in stečem na avtobus. Usedem se poleg nekega dekleta. Ima dolge lase, črne kot oglje in kožo belo kot sneg. Če bi imela drugačno frizuro, bi spominjala na Sneguljčico. To ji tudi povem.

Zasmejim se, ona pa mi že ponudi roko: ,,Jaz sem Anja,” reče.

Sežem ji v dlan in odgovorim: ,,Mija.”

Med vožnjo se bolje spoznava. Rada ima fotografiranje naravnih motivov ter najpomembnejše, obožuje morje. Po nekem naključju sva tudi cimri. Jaz temu pravim usoda. Hitro razpakirava, se preoblečeva in stečeva do obale.

,,Morje, ti ne veš, kako močno sem te pogrešala,” rečem.

Skočim v vodo, Anja pa takoj za menoj. Kopali sva se vse do večerje. Potapljali sva se, obmetavali s peskom in lovili ribe. Po večerji padem v posteljo. Razmišljam o dnevu, ki sem ga imela, o prijateljici, ki sem jo spoznala in o morju, o prekrasnem morju ter o ribah, rakcih in delfinih … Zaspim. Sanjam o morskih živalih, lovijo se po morju, srečne so, tako kot jaz. Odprem oči, jutro je. Oblečem se, primem kamero in stečem do obale. Anja me že čaka. Odpraviva se proti bližnjemu zalivu. Pričnem fotografirati galebe, nato rakovice in že spet galebe. Anja se zasmeji.

,,Kaj je?” jo vprašam.

Ona se mi le nasmehne ter nadaljuje s fotografiranjem borovcev. Ko se naveličava, se sesedeva ob drevo. Gledava na morje.

Začnem pogovor: ,,Anja, kako kaj življenje doma?”

Odgovori mi s skomigom ramen.

Zmedeno jo pogledam in vprašam: ,,Kaj to pomeni?”

,,Ni tako enostavno,” mi odvrne.

Da ji bo lažje, nadaljujem jaz. Povem ji vse o tem, kako sta moja starša prodala počitniško hiško in sem prisiljena živeti dva meseca vsako leto v gorah, kako grozno je. Toda njen odziv ni takšen, kot sem pričakovala. V njenih očeh ne zaznam sočutja, temveč zavist ter žalost. Začudeno jo pogledam. Takrat ji začnejo po licih teči solze.

Začne razlagati: ,,Ne veš, kaj bi jaz dala za počitnice z družino. V gorah, na morju, zaradi mene gremo lahko v puščavo. Mama mi je umrla pred nekaj leti, očeta pa nisem nikoli poznala. Sirota sem. Tukaj sem po zaslugi države. Na morju nisem bila že skoraj sedem let.”

Prične še močneje jokati. Ne vem, kaj naj storim. Naj jo objamem, primem za roko, spremenim temo? Počutim se krivo. Jaz sem razlog, da joče. Objamem jo, pogleda me.

,,Oprosti,” reče ter si obriše solze.

Sočutno jo primem za roko. Počutim se neumno. Povem ji, da se moje težave v primerjavi z njenimi zdijo kot nič. Anja pa mi očita, da se težav, ki jih imajo ljudje, nikoli ne primerja.

,,Tvoje težave se morda drugim zdijo kot nič, toda tebi, ki se ti dogajajo, so grozne, zato se jim reče težave,” pravi.

Objamem jo. Kljub temu kar je rekla, se je nekaj v meni spremenilo. Jeza do staršev me je minila, začela sem ceniti vse okoli sebe, biti hvaležna za vse, kar imam.

Teden, ki sem ga preživela na taboru, je bil krasen, minil je, kot bi mignil. Ko stopim iz avtobusa, stečem mami v objem, ne želim je izpustiti. Njene roke so varen pristan. Spusti me ter se mi nasmehne. Gleda me, kot da mi bo povedala nekaj slabega.

,,Kaj je?” vprašam.

Pove mi, da gremo za preostanek počitnic v gore. Pričakuje upor, jok, trmo. Jaz pa skačem od veselja, zdaj gore vidim čisto drugače. Niso več kot nadomestilo za morje. Ne vidim več mrzlih juter, temveč prelepe razglede. Celo gamsov se veselim. Pojasnim ji, da sem na morju srečala dekle, ki se ji dogajajo hujše stvari. Ona bi dala vse za počitnice z družino. Spoznala sem, da je bilo moje obnašanje otročje, goram nisem dala priložnosti. Mama me pogleda s ponosom. To je pogled, ki ga ne bom nikoli pozabila.