Izbor pesmi Brine Lužar

Brina Lužar: VISOKO NAD OBLAKI

Jaz ne morem več brez tebe živeti, saj ljubim te.
Jaz hočem zase te imeti, saj ljubim te.
Si luč mojega življenja, duša mojega hrepenenja,
s tabo kot metulj nad oblaki želim si leteti, saj ljubim te.
Tvoja lepota primerja se z najlepšo rožo,
s tabo življenje želim preživeti, saj ljubim te.
Tvoj glas je kot melodija mojega srca,
hočem v sanjah ti peti, saj ljubim te.
Zažgal bom svoja krila, da ne bom te zapustil,
s tabo želim si umreti, saj ljubim te.

 

Srečna in svobodna

Zjutraj bi se zbudila
in v najljubšo skodelico si čaj nalila. Odprla vsa bi okna in odgrnila zavese, pela in plesala, da se cela hiša trese.

Odšla bi na teraso,
tam kjer sonce sveti,
najtoplejši sončni žarki tam so poleti.

Gledala bi,
kako noč počasi v dan se spreminja
in mrzli vetrič skupaj z luno izginja.

Zavohala bi travo, mokro od jutranje rose,
vanjo položila bi svoje noge bose. Zazrla bi se v gore z vrhovi snežnimi in se prepustila soncu z žarki nežnimi.

Občutila bi srečo,
ki je ne moreš ugasniti kot svečo.
V meni bila bi svoboda,
ki ne more je odplakniti niti voda.

VSI POZABILI SO

Vsi pozabili so, kako izgleda
vsa ta lepota, ki jo obsega,
vsi ti kamni v daljavi,
ves pesek v puščavi.
Gledajo, kako se smeji,
gledajo njene svetleče oči,
za katerimi skriva se ves svet,
v njenih lepih modrih očeh.

A te oči ne gledajo mene,
čeprav zdi se, da vidijo ves svet,
v resnici to vidi le pravi poet.
Ona gleda njega, se mu smeji,
njene oči svetijo le zanj,
vedno, ko pogleda vanj,
v vso to lepoto, v katero je obdan.
Za vse  je slepa,
ker preveč je lepa,
da opazila bi ostalo,
da opazila bi temno postavo,
ogromno senco, ki gre mu skozi oči,
čeprav njej se on lep zdi,
da že pečejo njene lepe, modre oči.
Preveč željne, preveč požrešne,
da včasih se zdijo že grešne.

Pije vso ljubezen kot alkohol,
pijana od lepote vse bolj in bolj,
pozabi na vse ostalo, le njegove oči,
ki svetijo se v daljavi kot luči,
ki zdijo se blizu, a so daleč stran,
kot zaklad, pod mavrico zakopan,
kot pošast, ki iz omare pride,
naredi rano v srce in nato odide.
Le kdaj se spet prikaže,
da rano s slano vodo poškropi,
da še bolj boli,
in nato ga spet ni.
Čeprav ona ljubi njegove oči
in da njo on ljubi, se ji zdi.

Nikoli ni razumela,
zakaj ravno njega je rada imela.
Njena lepota bila je v uporabo,
ko zagrabila je za njegovo vabo,
njen nasmeh žarel je daleč stran,
med ulice, kjer ležal je pijan.

V drugih očeh on je bolezen,
v njenih očeh predstavlja ljubezen.
Čeprav lepa ona je kot češnjev cvet,
on pa med kozarce piva je ujet,
med zakajenimi ulicami z ostalimi spi,
večini le smet se zdi.
Njej  predstavlja vse,
čeprav pijanec je le.
Čeprav vidi le kozarca dno,
ukradel srce je njeno.

Najbolj boli,
ko nekdo te zapusti,
kot on je njo,
kot tekel je daleč v neznano,
vse bolj v temo,
kjer ni luči,
v tunel, kjer konca ni,
v njegovi glavi ujete so misli.

Ni razumela,
da njena lepota ga je ujela,
ga odganjala vse bolj stran,
daleč od mesta v zakopan
kraj, kjer srce mu je ukradla,
ko v rdeči obleki med njegove ulice se je prikradla.
Ga pogledala s svetlečimi očmi,
v katerih videl se je ves svet,
da zmanjkalo mu je besed,
ko je spet prišla in ga ljubila,
kot še nihče iz njega vsa čustva je pila.

Imel jo je rad,
okoli nje se je smukal kot gad,
vedel je, da škoduje ji,
da vleče jo stran od ljudi,
da gleda njeno lepoto,
ki počasi se spreminja v umazano gmoto.
Zato ne da besedo bi ji rekel,
je samo še tekel,
da rešil bi jo pred svojim zlom,
ki kmalu postal bi njen dom.

A ona ni razumela,
preveč ga je rada imela,
da bilo ji je vseeno,
kaj v mestu o njiju je bilo rečeno,
o njej, lepoti sveti,
ki pijanca rada ima.
Hotela je teci za njim,
a ni pustil nobene sledi,
nobenega znaka, da nekoč je živel,
da nekoč v objemu jo je imel.
Preveč bolečine je doživela,
da lahko bi še živela.
Skrivnostno, kot je znala,
naslednje jutro mrtva pod mostom je ležala.

 

POŽAR

Slonela je na oknu in gledala polno cesto,
pred njo odpiralo se je z lučkami posuto mesto.
Ljudje so hodili sem ter tja,
nihče se ni ozrl gor, kjer ona je bila.

Njena topla soba hladna se je zdela,
preveč čustev v sebi je imela,
da sploh ni več nič čutila,
nobene ljubezni do tega mesta ni rodila.

Čeprav zasanjana med ulice je strmela,
v njej voda je vzkipela,
ko pod oknom je fant obstal,
zdelo se je, da vse bi ji dal.

V njegovih očeh je ogenj zagledala
in takrat je vedela,
ko v njenem srcu postalo je toplo,
spet vse bilo je lepo.

Njuna čustva so gorela močno,
kot nekdo bi pozabil, da v gozdu zakurjeno je bilo
in požar bi se širil vedno hitreje,
kot njuna ljubezen, ne bi poznal meje.

 

PRVOŠOLCI
(v sodelovanju z Anjo Cimerman)

Vaši starši se verjetno spomnijo še,
ko prvič na noge postavili ste se.
Naredili korak ali dva
in še preden bi mignil, ste padli na tla.

Čeprav le korakov par,
staršem je bilo mar.
Bili so neizmerno veseli,
da boste kot ptiči iz gnezda odleteli.

Še nedolgo nazaj v vrtcu za starši ste jokali,
                                   saj sami brez njih niste znali.                                                           
Zdaj zakorakali v šolo ste,
pripravljeni, da izzive premagate.

Naj vaše življenje bo kot ples,
radost in iskrenost naj dvigata se v sreče kres.
Radovednost naj vas nikoli ne zapusti,
saj odraščati se vam ne mudi.
Naj v vašem srcu drznost prevladuje,
ljubezen pa naj se neprestano kuje.
Trenutke tukaj najlepše preživite
in se s sošolci poveselite.

 

VOŠČILO
(v sodelovanju z Anjo Cimerman)

Naj ljubezen se plete med nami,
naj toplina nas prevzame
ter iz vseh strani objame.
Izpolnite svoje svetleče želje,
naj oblije vas veselje,
novo leto naj bo mirno,
sreče, uspeha in radosti širno.

 

LJUBEZEN V ŠOLSKIH KLOPEH

Kot ptica letiš,
vsak dan zamišljen se zbudiš.
V šolo hodiš iz dneva v dan,
domov vrneš se spet nepremišljen in zaspan.

Ne veš, kam greš,
upaš samo še,
da do nje boš prišel le,
ki tam pod staro jablano sedi in čaka te.

Skrivna pisma in lica rdeča,
kjer prisotna sta ljubezen in sreča.
Prvi jok, ki srce ti stre,
ko v tebi ljubosumje vre.

Poletje mine in vrneš se,
ona pa pod isto jablano spet čaka te.
Tokrat našel si luč na koncu tunela,
saj za spomin te čaka poljub, ki celo leto zate prihranjenega je imela.

PROSTI ČAS

Preveč časa za računalniki preživimo,
Raje v prostem času ven na sonce pohitimo.
Okna na stežaj odprimo,
Se v svet zazrimo.
Toliko stvari, ki lahko bi jih počel,
In ti raje cel dan pred televizijo bi sedel.
Če svoj prosti čas bi zunaj preživel,
A verjameš, da veliko bolje bi se imel?
Saj bi bil vesel.

MILINA POMLADI

Ležiš na travniku in gledaš v nebo,
nad tabo svoje veje širi drevo,
s katerega zelen list pade ti na obraz,
kmalu začutiš, da za pomlad je že čas.

Kar naenkrat pozabiš vse skrbi,
ko globoko vdihneš in zapreš oči.
Poslušaš ptice in smeh otrok,
ki tekajo naokoli bosih nog.

Občutek imaš, kot da ustavil se je čas,
na neko sončno popoldne, ko izginil je ves zimski mraz.
Ko ves svet je v tišini,
slišiš le svoje misli v pomladni milini.

 

MLAJŠA OD POMLADI

Ko pomlad potrka ti na vrata,
ko sveti se zelena trata.
Ko sončni žarki prodrejo skozi listno tančico
in pobožajo na nebu čisto vsako ptico.
Takrat je čas,
ko iz telesa veter odpihne ti ves mraz.
Spet lahko zaživiš
in svoboden kot ptica nad oblaki poletiš.
Sveža, kot kruh iz peči,
v nov dan se mi mudi.
To se zgodi,
ko počutim se mlado bolj od pomladi.

 

NAŠA RAVNATELJICA

Vsaka pot se nekje konča,
tokrat za našo ravnateljico, ki dovolj delovnih dni ima.
Prav je, da si vzamete počitek,
po dolgih in stresnih letih res prijal bo ta občutek.

Spomin na vas bo ostal,
tako kot ljubezen, ki se v srcu naseli,
in sled za sabo pusti,
ko te zapusti.

Želje izpolnite,
kaj lepega si zaželite.
Vzemite si čas zase in družino,
kot včasih pojdite s prijatelji v kino.

Vedno se bomo spominjali vas,
vaše roke so bile varen pristan za nas.
Beseda hvala premalo opiše,
kako ste se trudili, da v naših srcih se lep spomin nariše.

40 DNI BREZ ALKOHOLA

Nekateri se sprašujejo:
»Zakaj prijatelji me stran od alkohola zapeljujejo?«
A kdor to naredi,
ga zate skrbi.

Alkohol je več kot pijača,
 na videz nedolžna je zvijača.
Če ga piješ,
lahko nedolžnega otroka na cesti ubiješ.

Na svetu je nekdo,
ki rad te ima zelo.
Zanj se alkoholu odreči,
da ne bo mu treba niti ene solze poteči.

 

RDEČ KOT JAGODE

Sredi temnega gozda je bila čudovita jasa. Sredi jase so osamljeno kraljevali trije grm in na njih so sramežljivo kukale drobne jagode. Fant iz bližnje vasi je vsak dan hodil gledat, kdaj bodo dovolj zrele, da jih bo lahko odnesel domov družini, ki ni imela česa jesti.
Nekega sončnega poletnega popoldneva se je spet odpravil na pravljično jaso, za katero je menil, da je znana samo njemu. A tokrat se ni slišalo ptičjega petja, temveč samo nadležno ropotanje tovornjaka. Deček se za to ni menil. Hitro kot zajec se je odpravil k jagodam, da bi jih lahko končno odnesel domov. A ko je prišel do razsvetljene jase, na grmih ni bilo nič več rdečega. Zaslišal je star ženski glas, ki je govoril drugemu: »Sem mislila, da so te jagode velike in rdeče, a so majhne, premajhne za v trgovino. Celo nekaj jih je rjavih na spodnji strani. Fuj! Vrgla sem jih na bližnji travnik.»
Nesrečnemu fantu so se oči, zdaj rdeče kot jagode, napolnile z debelimi solzami. Kaj vse bi dal, da bi jih ti uničevalci narave pustili pri miru in bi se lahko domov vrnil polnih rok. Spet bo moral čakati do naslednjega poletja in upati, da jih bo končno dobil on, ki gozdne plodove cenil veliko bolj kot meščanski ljudje, ki se brezbrižno obnašajo do hrane.

KRONICA (pravljica)

Lanske pomladi so se na bregu v Volčjem Potoku, kot vsako leto, zbudili kraljevski zvončki, čudovite kronice in zlate trobentice. Veselo so klepetali in se skupaj zabavali. Med njimi je zrasla drobna kronica in bila je prijazna, da so jo vsi ostali takoj vzljubili. Poleg njenega dobrega srca pa je bila tudi lepa. In tega niso opazile samo ribe in žabe iz bližnjega potoka, temveč tudi ljudje. Vsak dan so prihajali, da bi jo videli, in nekateri so prišli tudi iz daljnih krajev Slovenije.

Nekega dne pa je prišla stara gospa, jo izkopala in jo odnesla v svoj dom. Ostale kronice in zvončke je to zelo prizadelo. Ptice so nehale lepo peti in ribe so bile zelo nesrečne. A nihče ni bil tako žalosten kot kronica, ki je sama stala ob oknu, skozi katerega je videla le sivo cesto. Kmalu je od žalosti in samote porjavela in ni bila več lepa za človeške oči, zato jo je gospa vrgla stran.

Zvončki in kronice so najbolj srečni in najlepši tam, kjer zrastejo, zato jih le opazujmo in jih ne trgajmo!

HIŠICA DOBRE VOLJE

Brezjani so delali od jutranjega vzhoda
vse do sončnega zahoda,
da na Brezjah stoji postaja,
ki vaščane pod svojo streho razvaja.

»Hišica dobre volje« so jo klicali,
ko so otroci v njej šolski kombi čakali.
Večno bo na vasi ostala
in zavetje nam dajala.

Poleti vaščanom svojo senco deli,
mimoidoče pod svojo streho skrije,
kadar sneži.
In čisto vsak ji lahko nekaj v zahvalo podari –
da je ne uničuje,
temveč zanjo lepo skrbi.

LJUDJE SMO SI RAZLIČNI 

Nekateri so majhni, drugi veliki,
a vsi živimo skupaj na Zemlji,
majhni kot piki.
Spet tretji so žalostni,
ostali vedrejši,
Vsi, brez izjeme, čez nekaj let bomo starejši.

Vsak človek je drugačen: eden sit, drugi lačen.
Pa vendar …
Vsi smo čudoviti,
zato svoje lepote ti ni treba skriti.

ONESNAŽEN SVET

Čista in zelena narava,
vsaka žival na svetu je popolnoma zdrava.
Travniki se zibajo v ritmu petja ptic,
sonce sveti na gnezda sinic.

To so sanje vseh ljudi,
ki že leta živijo med smetmi.
Čisto vsak lahko pomaga,
ne uporabi plastike in s tem zmaga.

ČE ZMAGAŠ, VEČNO ROŽNATEMU SVETU ZAVLADAŠ

Nekateri bi zmagali radi
in večno ostali mladi.
Mlad dobiš pošiljko skrbi v vreči,
družina in njena toplina te popeljeta k sreči.

Čez čas starost
skozi vse skrbi postavi most.
Ta pripelje te v drugačen svet,
kjer lep in poseben je vsak cvet.

A žal na mostu nevarnost se proti tebi bori
in do cilja ti zlahka ne pusti.
Takrat zberi vso moč
in odženi vse nadloge proč.

Čez most je pot le ena,
in priložnost zamujena ne vrne se nobena.
Vsak bi rad ta kraj obiskal,
a ne pride vsak čez most, žal.

Nekatere dohiti smrt
in jih pelje v pisan vrt.
Ti pa pogumno bori se
za nič ali vse.

Če zmagaš,
večno rožnatemu svetu zavladaš.
Zato se star ne boj biti,
na koncu mora vsak čez most priti.

NAJLEPŠI ZAKLAD

Prijateljstvo je najlepši zaklad,
je nekaj, kar imaš neskončno rad.
Pomeni ti vse na tem svetu,
je kot lepota, ki jo daje cvetu.

Prijatelj se s tabo smeji,
kadar ti je hudo, ob tebi bedi.
Ves čas ti ob strani stoji
in s tabo nad oblaki pričakovanj leti.

Vsi dnevi z njim so čudoviti,
z veliko ljubezni obliti.
Prijateljev smeh ti polepša dan,
ni veliko potrebno zanj.

HLEBČEK KRUHA

Na sončnem travniku, visoko nad vasjo, je njiva. Prizadeven kmet z ljubeznijo skrbi zanjo. Celo leto jo prekopava, gnoji, pobira plevel, seje in sadi. Spomladi v sveže zorano dišečo zemljo položi pšenično seme. Veter in sonce ga nežno božata in vzpodbujata k rasti. Poleti na njivo pridejo žene, žito požanjejo in ga zvežejo v snope. Te odpeljejo v mlin, kjer jih težki mlinski kamni zmeljejo v moko. Pek iz nje z ljubeznijo zgnete kruh in ga položi v peč. V dišečo pekarno vstopi gospa in ga kupi. Kruh pristane v vreči, polni drugih slastnih dobrot. Doma ga odloži v temno, hladno omaro. Na hlebec v vsem izobilju se kaj kmalu pozabi. Osamljen je in pogreša zlate sončne žarke, ki so ga greli. Pogreša pihljaj vetra, ki ga je česal. Presrečen bi bil, če bi ga pojedel kakšen lačen in hvaležen otrok. A upanje, da bi se to zgodilo, je iz dneva v dan manjše. Od žalosti zboli in splesni. Gospa ga čez čas brez sramu zavrže. Pristane na kupu bioloških odpadkov, skupaj z gnijočo čebulo, olupki sadja in obrezki zelenjave. Joka …

VESOLJE

Vesolje je v nebo čudovit pogled,
ko mimo svetlečih zvezd pridrvi komet.
Vesolje nima konca,
kot ga ima dno lonca.

Zvezde so kot jata rib sredi morja,
izgubljene v središču ogromnega vesolja.
Luna se mimo njih sprehaja
in jim vedno malo ponagaja.

Poleg njih jadrajo planeti,
samo na enem od njih je za preživeti.
Eden leden, drugi vroč,
tretji pa okrog sebe vrti ognjen obroč.

Pot v vesolje ni z vlakom
ali letečim oblakom.
Ni znakov, ni križišč
in na srečo policijskih lovišč.

Zvezde so z Zemlje kot majhne svetleče pike,
v resnici pa so ognjene krogle velike.
Nekateri odrasli so bili že tam,
v temni gmoti otroških sanj.

JUNAK

Junak ni nekdo,
ki nosi se lepo,
ki plašč rdeč ima
in z njim čez deželo vihra.

Junak je tisti,
ki okolje čisti,
ki prijazen je do ljudi
in vedno se smeji.

Tisti, ki starki pomaga priti čez cesto
in vaščanu ponudi slastno presto,
ki kužku pomaga najti pot domov,
otroku pa kupi balon nov.

Junak je lahko vsak,
ki družino ima rad,
ki prijazen je do vseh ljudi,
bodite junaki tudi vi.

 

ZA SANJE NI POTREBNO ZNANJE

Za pisane sanje
ni potrebno znanje.
Želja in domišljija
sta kot popolna poezija.

V sanjah je raj,
kot bi stopil v s cvetjem posut maj.
Vse, kar si želiš,
tam dobiš.

Vsak ima svoje sanje,
ki zaupa vanje.
Ves čas jim sledi,
da na koncu željeno dobi.

Sanje so s čisto drugega planeta,
kjer ne zavedaš se resničnega sveta.
Ležiš z mehkim belim oblakom
in se pelješ s sanjskim vlakom.

Kmalu tvoje pravljice je konec,
ko iz kuhinje zaslišiš udar ob lonec.
Ampak ne pozabi:
čudovit kraj naslednjo noč te že vabi.

 

BABICE SO VSE ISTE

Babice so vse iste,
vedno imajo police pospravljene in čiste.
Pravijo, da premalo ješ,
to ni zdravo, veš.

Vedno presuh se jim zdiš,
skuhajo ti, kar si zaželiš.
Dan in noč pletejo nogavice,
Kadar ti je dolgčas, ti pripovedujejo vice.

Babica je najboljša zdravnica,
takoj te ozdravi, če imaš popraskana lica.
Do mene vedno je nežna,
zato sem ji neskončno hvaležna.

 

MOJ DOMAČI KRAJ

V mojem domačem kraju
živim kot v raju.
Pred mano odpira se popoln razgled,
za mano pa sije na gore pogled.

Ko sonce zjutraj posveti,
ptičke začnejo prekrasno peti.
Žarek se zalesketa v rosni travi
in v kuhinji zadiši po kavi.

Najbolje pa je, ko so zimski časi,
takrat je zabava v naši vasi.
Pri vsaki hiši stoji en snežak,
vsak korenjak, vsak veseljak.

Pomladi na travniku rastejo cvetlice pisane,
ki so kot narisane.
Drevesa počasi zelenijo,
občutek, kot bi se v raj pripeljal s kočijo.

 

LETNI ČASI

Leto se začne z obiskom gospodične Pomladi,
ki vsi jo imamo radi.
Vsi dnevi so čudoviti,
s pisanim cvetjem pokriti.

Naslednje je vroče poletje,
ki je šolarjem nujno za preživetje.
Počitnice so prišle med nas,
zdaj je za vsako zabavo čas.

Ura teče,
nič ne reče.
Jesen in šola prihajata,
zabava in morje odhajata.

Kmalu mehka bela odeja pokrije polje,
gospa Zima pride dobre volje.
Prihajajo mrzli časi,
ko otroci smeje se sankajo na vasi.

 

ZMAGA POMLADI

Ko mrzla zima nad nas se spusti
in še zadnji ptiček na jug poleti,
ko se toplota vse bolj oddaljuje
in ko severni veter prek gora potuje.
Takrat si vsi želimo,
da nazaj v tople čase poletimo.
Sanjamo o zlatem soncu
in zimskem koncu.

Ko pomlad končno travnike zasuje s cvetjem
in prijetnim ptičjim petjem,
se nad nas s toplimi žarki povzpne,
zmaga in vladati začne.
Prijeten spet vsak je dan,
s soncem obsijan.
Vsem nam je lepo,
ker puste zime dolgo več ne bo.

 

KRALJ MATJAŽ 

Matjaž je dober kralj bil,
svoje premoženje z revnimi delil.
Pravičen in bogat,
naše gore list, človek zlat.

A denar in dobrota
sta bila za druge kralje pomota.
Ljubosumje v njih je vrelo,
odšli so na delo.

Začel se je napad s kraja,
kjer sonce zahaja.
Kralj Matjaž v bitki vse vojake izgubi,
zdaj sam pred sovražniki beži.

Naenkrat se mu odpre v Rečicah skala,
saj mu povrniti dobrote ni čakala.
Kralj se hitro tja zateče
in hvaležno hvala reče.

Zdaj naš kralj pod Peco spi
in sanja, kako z Alenčico nad oblaki leti.
Ko mu brada devetkrat zraste okrog mize,
se vrne in bo za nas konec krize.

 

  DRUŽINA

Družina pomeni več kot zlato,
je kot mavrica, ki sveti čez širno nebo.
Je v družini sreča
in ljubezni polna vreča.

So domišljave tete in zabavni strici,
ki te nasmejijo z različnimi vici.
So mame in očeti,
ki se starajo z leti.

Sestre se igrajo  s kosmatimi psi,
katerih sosed se na smrt boji.
Bratje obožujejo dolge kače,
ki se ti skrijejo v hlače.

V družini je vse mogoče,
četudi  kdo tega noče.
Naj pada dež, naj bo poplava,
 mamo bo vedno na mizi pričakala dišeča kava.

ALKOHOL – HVALA, NE!

Pitje alkohola je poteza slaba,
je samo do bolezni vaba.
Bolj kot mu slediš,
vedno prej od zdravja lahko se posloviš.

Si kot figurica na šahovskem polju,
proti alkoholu nemočna si v vesolju.
Ko enkrat popustiš,
zlahka zmago izgubiš.

Če ti je težko,
najdi si nekaj, s čimer ti bo lepo.
Nekoga, ki pomagal ti bo nesti breme,
četudi v tvojem telesu bo slabo vreme.

S prijatelji se smej
in še njim tole povej:
Če alkohol pred vožnjo piješ,
lahko nedolžnega otroka na cesti ubiješ.

 

MOJ SVET

Moj majhen svet
je kot pisan cvet.
Od ostalih je drugačen,
nikoli besed lačen.

V vsaki snežinki je nova ideja,
besed polna cvetoča veja.
Na vsakem drevesu raste nova rima,
ki smisel ji da mrzla zima.

Živim krasno otroško življenje,
za vse lahko povem svoje mnenje.
Lepe pesmi pišem
in svoje sanje rišem.

Ta svet je moj,
zato lahko ga delim s teboj.
Skupaj posadiva pesem lepote
v najin vrt krasote.

 

ZAKAJ BRATI?

Šola je zato, da se kaj naučimo,
da lahko nad oblaki znanja poletimo.
Da znamo vse črke prebrati
in vsako besedo pravilno napisati.

Knjige vabijo te v svet domišljije,
kjer dogajajo se različne vragolije.
V tem svetu ne rastejo navadne cvetlice,
ampak na roži beseda, v šopku pa novice.

Besedni svet se ne skriva v figah,
ampak v različnih knjigah.
Zato preberi vse, kar lahko,
da potem v svetu knjig lažje ti bo.

DOMOVINA

Domovina je vedno barvita,
težko je tam kakšna lepota skrita.
Domovina je kraj, kjer doma nahaja se milina,
in kjer vedno najde se tišina.

Dolga in široka cesta,
vodi te do čudovitega mesta.
Ob cestah raste trava,
na njej pa se pase zadovoljna krava.

Malo naprej se najdejo gore.
ne, to niso nočne more.
Na njih je vsa lepota
in travnata krasota.

Čez Slovenijo tečejo čudovite reke,
da se ti od lepote kar povesijo veke.
Na primorski strani nahaja se morje,
katerega vsak rad obišče dobre volje.

Najboljše pri nas pa so potice,
takrat, ko pridejo naravnost iz pečice.
Če ti postrežejo dobri ljudje,
se jed še lažje poje.

Zdaj vidite, kaj vse imamo pri nas,
poleg mest, pa se najde tudi kakšna lepa vas.
Zato pomagajmo naravi,
in s tem rešimo še živali.

Sem Brina. Doma me kličejo Brihta, saj sem vedno polna nenavadnih in razburljivih idej.

Rada se na skrivaj crkljam s sladkarijami, berem in za sosede pišem novice. Obožujem živali. No, ne vseh. Kač se na smrt bojim.

Na začetku leta sem v šestem razredu pri kreativnem pisanju odkrila svoj talent –  »klepanje« rim. Na pobudo učiteljice za slovenščino Tanje Kastelic sem do sedaj sodelovala na različnih natečajih. Pesem z naslovom Vesolje mi je prinesla drugo mesto z nagrado, ki se jo je razveselila vsa družina.

S prijateljico sva že v prvem razredu napisali šaljivo in igrivo pesem za šolski almanah, s katero sva se predstavili tudi na zaključni prireditvi za starše. Najino sodelovanje se s tem ni zaključilo, prav nasprotno. Poglobilo se je in pripeljalo do tega, da se še danes spodbujava in podpirava pri snovanju pesniških rim.

Všeč mi je, da znam nekaj, česar ne znajo vsi. Vseeno pa si želim in upam, da se v pisanju pesmi poskusiš tudi ti. Nikoli ne veš, mogoče ti pa uspe in postaneš slaven poet.