Ko nastopila je zima,
spremenila se je klima,
zrak mrzel je postal,
tema bila je, ko si vstal, ko si zaspal.

Le kdaj pa kdaj sneg zapade
in še takrat nam ga dež ukrade,
le malo ga še obstoji,
in le-ta je črn in smrdi.

Počasi pomlad se začenja,
zima že pojenja,
maškar’ce zvonijo,
nam zimo stran podijo.

Ko vejica zelena na vratih ti visi,
dobro letino ti napove,
ko Zeleni Jurij mimo prihiti,
brž duri mu odpri.

Zaslišiš zvonjenje glasno,
praviš si: »Oh, kako krasno,
kurenti so priskakljali,
prebičali zimo in odfrčali.

Tukaj končno je pomlad,
adijo zima, adijo hlad,
zdaj cvetele bodo rož’ce,
za naše male zmrzljive ubož’ce.«

Vsak kdaj zmaga
in v to veliko truda vlaga,
zato moraš tudi kdaj izgubiti
in s tem ravnotežje utrditi.

Zmaga te s ponosom navda
ter novo upanje ti da.
Pa tudi če padeš kdaj,
to te utrdi, da postaviš se nazaj.

Zmaga prava ni,
če s prijatelji se je ne deli.
Saj poudarjajo vsi,
da največja zmaga so prijatelji.

A na vrh prišel ne boš,
če čakaš, da k tebi pride dobri mož.
Kaj nam ta pesem pove?
Da do zmage po lažji poti ne gre.

Dobro vedno zmaga,
slabo vedno izgubi.
Tako vedno bo,
karkoli se zgodi.
Lepo je zmagovati,
le zapomni si to.
Ni važno, če izgubiš,
važno je, da se veseliš.
Če ne zmagaš,
ne pomeni,
da obupaš,
ampak si na dobri poti k zmagi.