Brina Lužar: OBJEM

Objem je kot roka, ki solze obriše,
kot prijatelj, ki nasmeh ti na ustnice nariše.
Objem je nekaj, kar vsak potrebuje,
je kot sonce po tem, ko dolgo dežuje.

Objem so gore, ki dvigajo se v nebo,
objem so ptički, ki lepo pojo.
Objem je trava, ki mirno šumi
v ritmu vetra svojo lepoto deli.

Objem je kot sončni zahod, ki nebo objame,
in vso ljubezen prelije vame.
Včasih se zdi, da narobe gre vse,
a pravi objem pove ti, da ne.

 

 

Gašper Penko: OBJEM

V objemu tišine srčni utrip pleše,
dlan prepleta dlan,
stiskajo se prsa,
v objemu neba zvezde se dotikajo,
kot roke, ki nežno objeti jih iščejo.

Objem je jezik,
ki brez besed pripoveduje
o ljubezni,
ki v nas se zrcali.
Toplina teles, ki spojita se v eno,
kot dve srci, ki utripata v sozvočju,
nesoč ljubezen v naročju.

V objemu najdemo varnost in zatočišče,
kjer pred življenjskim viharjem človek toplino išče.
Objem je zdravilo za rane in bolečine,
ko se nam zdi, da okoli nas tone svet
in objem potrebujemo spet in spet.

V objemu začutiš dotik človeške bližine,
ki spomni nas,
da nismo v tej bitki z življenjem sami, brez topline.
Tak objem je kot pesem, ki nas poživi,
z upanjem in ljubeznijo napolni,
nas ohrabri
in dan pozlati.

 

 

 

 

Belma Čerimović: TOPEL OBJEM

V toplem objemu se skrijva,
srce bije, po nežnosti diši.
Čutim tvojo bližino,
kot eno sva brez meja.

Tvoj objem je zdravilo za dušo mojo,
ko stiskava se, vse skrbi izginejo.
V objemu čutim ljubezen tvojo,
kot ujeta v večnosti naj trenutki ti ne minejo.

Objem je najin jezik brez besed,
v naju pušča razumevajočo sled.
V objem čutim prisotnost tvojo,
povezanost, nerazdružlivost svojo.

Zato draga, objemiva se spet in spet,
ustvariva trenutek, ki večen bo in ne preklet.
Začutiva ljubezen vso
kot da eno sva, povezana, za vedno.

 

Pika Justina Lapuh: TVOJ OBJEM        

Potrebujem tvoj objem,
mogoče med ognjem
ali toplim morjem
samo tvoj topel objem.

A tebe tukaj ni,
tako kot vse druge dni,
v Dolu pri Ljubljani si,
a moja ljubezen ne izhlapi.

Tebe nikoli z mano ne bo,
zato sivo je moje nebo.
A moralo biti bi še bolj modro,
kot je morja dno.

 

 Ana Peterlin: OBJEM

V tvojem objemu zvečer zaspim
in zjutraj v njem se zbudim.
Vedno ti ob meni si,
ko potrebujem te vse dolge dni.

Najlepše je,
ko v objemu zaspiva,
se smejiva,
vedoč,
da drug po drugem hrepeniva.

Najin objem polepša mi trenutek,
najin objem poglobi mi občutek,
da za vedno tako bova ostala,
za vedno v ljubezni bova plesala.

Če te ni zraven mene,
pogrešam tebe in samo sebe.
Pogrešam nasmeh, objem in toplino,
pogrešam najino dvojino.

Ema Osolnik: MAMIČIN OBJEM

V objemu nežnega dotika morja,
moje srce prede od ugodja.

Ob morju je vedno toplo in prijetno,
tam počutim se res neverjetno.
Tam spomini so doma,
tam sreča nekaj velja.

Morje spominja me na trenutke družinske,
ko  z mami doživljali sva dogodivščine vilinske.
V vseh delili sva objeme,
ki bili so zdravilni za vse, brez izjeme.

Želim si,
da imela bi mami ob sebi,
da zdaj nad nama bi leteli le beli galebi.
Podarila bi ji en čaroben objem,
ki ostal bi za vedno v spominu mojem.

Le kje je mami moja zdaj?
Pogrešam jo marsikdaj!
Pogrešam njene objeme nežne,
čeprav včasih bili so mi kot muhe nadležne.

 

Zara Velagić Žagar: OBJEM

Vsakega objema se veselim,
ko ga končno le dobim,
nasmeh do ušes mi pride,
želim si,
da kot sonce nikdar ne zaide.

Ko s toplimi rokami stisne k sebi me,
kako le mogoče je,
da ta objem reši vse:
prežene bolečine,
vzbudi mi skomine,
hrepenenje to naj nikdar ne mine.

Srce se mi topi,
vedno ko mi prideš nasproti ti.
Objem, ti moj rešitelj si,
saj me pomiriš,
ko žalost doživim
in po tebi hrepenim.

Ko svet se ruši mi,
roko mi podaš,
rešilna bika si ti.
Sedaj naprej lahko živim,
se neskončno veselim,
da te spet doživim.

 

 Ema Rems: OBJEM

V objemu tišine srce tiči,
med nama ni besed,
le ljubezen žari.

Objemi kot zavetje
v naročju tvojem najdem mir,
tišina najine ljubezni,
glasna je bolj kot tisoč besed.

V objemu nežnem kot rožni cvet,
srce mi bije za umret’,
v tvojih rokah zavetje,
kjer moj ves svet ujet je.

Objemi me s svojo toplino,
ki ne pozna meja,
časa ni,
ljubezen in večnost in le midva.

Hana Beovič: LEPOTA OBJEMA

Mamin objem me vedno pomiri,
sploh takrat, ko me žalost mori.
V njem zmeraj najde se toplina,
ki je mehka kot  nebesna milina
in mogočna kot drevesna korenina.

Pogosto objem nakloni mi oče,
takrat moje srce od sreče zajoče.
V njegovem objemu počutim se varno zelo,
v glavi vrti se mi sreče kolo.

Objem mi rad podari starejši brat,
ker ima me neizmerno rad.
Govoriva si smešne šale
in skupaj pritiskava na klavirske tipke male.

Objem z veseljem tudi jaz podarim,
z njim v sebi srečo prebudim.

 

Bor Podobnik: ISKANJE OBJEMA

O tej pesmi nič ne vem,
vem, da to velik je problem.
Pozabil sem, ne spomnim se,
vem le, da na temo je objem.

Iščem, iščem in iščem ga,
ne gre, ne najdem ga nikjer,
v slovarju, na spletu … nikjer ga ni,
zdaj mučim se že štiri dni.

Objem sem napisal še v chat GPT, a žal je napisal:
»I can’t answer this!«

Pomen sem res iskal,
še zmeraj ne vem …
A zdaj vas vprašam: »Kaj sploh je objem?«

Aleksander Tomeljak: S TABO NA POTI

Ko s tabo sem, grem vedno lahko med oblake.
Jaz in ti delava zelo velike korake.
Ta svet je lepši, ko nekomu nekaj damo.
Ali je to objem ali poljub, vseeno je,
dokler se radi imamo.

Z lahkimi koraki kot ptica na krilih,
z lahkimi koraki v nočnih nemirih
se midva podava v daljne kraje,
v daljne kraje, kjer zjutraj sonce rano vstane.

Nikdar vedel nisem, kam ta pot pelje,
a vedel sem, da s tabo vse bo bolje.
Pojdiva tja v mirne kraje,
kjer mlin moko melje
ali tja na lepo tiho podeželsko polje.