Brina Lužar: REKA
Naslonjena na bližnje sem drevo,
čakam, da izrečem mu slovo.
Da poslovim se in odidem
iz kraja, kamor žal več ne pridem.
Slišim reko, ki nedaleč stran šumi,
ki tu ostati za vedno si želi.
Počasna in umirjena se zdi,
kot da na tem svetu ne bi bilo niti ene skrbi.
Bila je take barve kot moje oči,
zelene in modre, tudi malo sive ne zgreši.
Tako zelo podobni sva si bili,
v nama vsak dan znova se nov spomin na ta kraj rodi.
Vem le, da večno bo ostala,
kot bi tudi jaz, če bi znala.
Vem le, da nekega dne se bom vrnila
in svoja čustva v tej reki potopila.
Anja Cimerman: REKA
Reka dereča teče brez miru,
nemirno dere po kamnitem tiru.
Skozi ostra skalovja in gorovja,
voda nad nami dviguje svoja valovja.
Gromi prebudijo iz spanca jo,
zdaj dviga valove, da skačejo.
Nevihta na nebu z grozo zavre,
voda bujno v mesečini vre, vre.
Nemirna reka počasi briše sled,
njena grozota usiha v širni svet.
Še naprej po strugi bistro teče,
kot da bi nad druge dvigovala svoje meče.
Narava ustvarja prizore svetleče,
voda v soncu se sveti žareče.
Po strugi navzdol nemirno drvi,
skozi gozdove, travnike, mesta, vasi …
Jakob Kokalj: BISTRA VODA
Na svetu mnogo je voda,
le-te iztekajo se iz gora.
Bistre, oj, bistre kot solza,
počasi pritekajo se v morja.
Na poti srečajo mnoge sestrice
ter skupaj pretečejo stotere brzice.
Vse skozi želijo biti čiste, krasne,
a nekatere reči so rekam žal nejasne.
Pride ta dan, ko reka je žalostna
in občuti polno groza.
Polno smeti ljudje so okoli pustili,
saj nikoli niso narave zares ljubili.
Ne jokajte reke, ne jokaj morje,
obrisali bomo vaše solze!
Okoli vas polno je smeti,
vse počistili bomo,
da vaš čar lepote znova zablesti.
Jan Podbelšek: VODA
Voda izbere si poti tri,
tako velike kot majhne so čeri,
a velik nasip zahrešči,
kot dedek ob mizi smrči.
Čolniček zlat se v luni iskri,
ziba se hitro, hitro.
Voda dereča ga kliče lepo,
naj urno se odziblje,
dokler se še lahko.
Ne peni se tako močno,
ne bodi huda kot nekdo,
ki gleda me strašno in nič lepo.
Bodi bistra in svetleča,
da odžeja se lahko vsak,
večno bodi z nami vsak majhen korak.
Jernej Marolt: DEŽEVNICA (gazela)
Iz neba prileti, deževnica.
Rastline osveži, deževnica.
Veliko je iz morja izhlapi,
poplave povzroči, deževnica.
Zaradi ljudi se onesnaži,
a zemljo prepotrebno navlaži, deževnica.
V Afriki deževnice veliko ni,
pri nas pa se v tla vpoji, deževnica.
Večina je izhlapi,
živali nahrani, deževnica.
Simon Osolnik: KAPLJICA (gazela)
Teče in teče ta kapljica, čista in mirna,
zbira jo velika špranjica, čista in mirna.
Kapljice potujejo skozi širni svet,
pomembna si nam kot mamica, čista in mirna.
Čuden svet te oblega,
edina ti si naša kraljica, čista in mirna.
V tvojem odsevu se bleščijo barve,
si kot mavrica, čista in mirna.
V eni sami kapljici je vir življenja,
si našega življenja zakladnica, čista in mirna.
Brina Lužar: REKA
Globoko v gozdu pod mogočnim drevesom šumi,
njen zvok vabi ptice, jim sledi.
Njen dotik je nežen,
spominja na dan, ki je miren in snežen.
Ob njej zaljubljen par sedi
in obuja spomine na lepe dni.
Slikar na platno naslikati si jo želi,
a nikoli ni tako lepa, kot v očeh živali se zdi.
V njej novo življenje se odpira,
a pri tem le ena stvar jo ovira –
v njej vedno več smeti se nabira.
Zaradi nekaterih ljudi,
ki za sabo ne znajo pospraviti smeti,
zdaj živali ne morejo živeti
v čisti reki, kot vsak si upa želeti.
Anja Cimerman: MODRA KAKOR VODA
Pod modrino neba svetlega
lesketa se nekaj modrega.
Voda modra kakor moje oči,
hladna kakor jasne noči.
V njej zrcalita se modro nebo in oblak,
kakor čarobna slika brez madeža in napak.
V njej iskri se blažena sreča,
vsak dan bolj, bolj se veča.
Voda modra kakor zrcalo zrcal,
v svoji modrini razkriva vsak val.
V svoji neskončni globini,
neizmerni tišini.
Čista kakor le duša je,
vrtinči v vetru bujno se.
Bistra kakor je le um,
modra voda ustvarja nebes šum.
Žiga Škerjanc: TAKO POMEMBNA,
TAKO MOGOČNA
Tako pomembna,
tako mogočna,
a za človeka,
lahko tudi uničujoča.
Tako pomembna,
tako mogočna,
odnesla je pobočja,
odnesla je domove,
pustila nam dolgove.
Tako pomembna,
tako mogočna,
še danes dela nam skrbi,
nam spati ne pusti.
Tako pomembna,
tako mogočna,
po novi strugi zdaj drvi
ter se motiti ne pusti.
Gašper Penko: VODA
V mogočnem objemu vodnih globin
kot vladar sveta voda plapola.
Valovi kraljevsko šepetajo v mlin,
v njihovi pesmi sled sanj trepeta.
Sledimo toku kamor srce nas vodi
kot popotnik v brezmejni divjini.
V vodnem kraljestvu, kjer skrivnost se godi,
budijo svojo zgodbo spomini.
Biseri kapljic kot dragocen zaklad sveta
sijejo v naročju modre svetlobe.
Voda, pesem tvoja,
vabi nas v naročje mehkobe.
Globoko globoko, kjer tišina kraljuje,
pesem večnosti odmeva,
srce osvojuje,
v njenem objemu resničnost sameva.
Žan Zoubek: ČISTA IN TEKOČA (gazela)
O voda, po tebi hrepenim, tako čista in tekoča,
ko sem žejen in trpim, tako čista in tekoča.
Tako lepo po strugi drviš, zelo bistra in prozorna.
Si vir našega življenja, tako čista in tekoča.
Prija, ko vroče je, če si mrzla ali ledena.
Tako mrzla, kot od leda taljenja, tako čista in tekoča,
več kot pol sveta pokrivaš, lepa a nevarna.
V morju celo valove narediš, tako čista in tekoča,
v gorah tako hitra si, v kotlina pa mirna in počasna,
ko narasteš, pa lahko zelo močno poplaviš, tako čista in tekoča.
Žiga Zoubek: VODA (gazela)
Je vir našega življenja, premalo jo imamo.
V vedno več državah vir hrepenenja, premalo jo imamo.
Na svetu včasih težave povzroči,
nekateri jo imajo za vir premoženja, premalo jo imamo.
Gledam jo, kako je lepa, ko v potoku teče,
brez nje so posledice številna obolenja, premalo jo imamo.
Tako lepa je in bistra.
Vedno več jo je v morju zaradi taljenja, premalo jo imamo.
Zakaj tako malo te cenimo?
Sanjal sem o njej, ko zaslišal sem zvok zvonjenja, premalo jo imamo.
Zara Velačić Žagar: REKA
Reka poje pesem veselo,
glasno izbruhne iz zemlje na dan,
čista in bistra steče na plan.
Reka polna radosti, polna življenja,
polna mladosti, polna veselja.
Skače čez skale, se izlije skozi gozd,
pride do mesta, steče pod most.
Potuje po mestu,
vabi ljudi,
glasno pesem poje,
z valovi šumi,
človeka očarati si želi.
Ljudje gledajo v tla,
nihče lepoto reke ne prepozna.
Na poti skozi mesta,
na poti skozi vasi,
nekoč bistra reka sedaj je polna smeti.
Le kako se to lahko zgodi?
Anali Bider: TEKOČE MISLI
Kaj teče in se nikdar ne ustavi,
se svetlika v svetlobi beli
in na mehki rosni travi
pretaka se k rožici uveli?
Vse odvisno je od te tekočine,
brez nje na svetu ni miline,
daje vsem nam življenje,
vzbuja nam močno hrepenenje.
Voda je čista kakor beli cvet
zaradi nje je dobro živet.
Pretaka se po potokih žuborečih,
se zliva v širno morje,
razliva po slapih šumečih
tja dol na obzorje.
A voda lahko izgine,
njen izvir lahko pogine,
če ne bomo poskrbeli,
bomo zaradi tega hitro trpeli.
Frida Pregrad: VODA JE MIR, ČAS, SREČA, NESKONČNOST
Voda je kot mir,
ki teče v življenju.
Uniči jo prepir,
v žalostnem venenju.
Voda je kot čas,
ki teče neprestano,
s sekundami obdano,
ki mimo gre za nas.
Voda je kot sreča,
zabavna in igriva.
Hitro mineča
po vogalih se nam skriva.
Voda je neskončnost,
ki nikoli ne mineva.
Voda je za vedno,
kamorkoli greva.
Ela Grabnar: ZA NEKATERE VSAKDAN, ZA NEKATERE ZLATO
Brez vode se ustavil bi svet,
postal bi pust, siv planet.
Življenje iz zemlje se počasi izteka,
včasih kot potok, danes kot reka.
Oceani, jezera, reke, potoki,
to so sami čudoviti zvoki.
Samo upamo še lahko,
da bo nekoč tako, kot je včasih bilo.
Voda, vir življenja,
zanjo ni potrpljenja.
Za nekatere vsakdan, za nekatere zlato,
ljudem brez nje je neizmerno hudo.
Koliko časa še imamo, tega ne vem,
mnenje svoje pa izraziti smem:
Svetlo prihodnost zasluži naša voda si,
pomagajmo to ji uresničiti.
Hana Beovič: NAŠ ZAKLAD
Voda je naš največji zaklad,
brez nje bi bil na svetu ogromen propad,
zato jo le močno branimo
in čisto ohranimo.
Živalim voda nudi bivališče,
njim je zmeraj zatočišče.
Nas ljudi rešuje,
ko nam žejo potešuje.
Nudi nam počitnice na morju
in lepote v okolju,
v njej ribe lovimo
in se v čudovite globine potopimo.
Danes ljudje vodo preveč onesnažujemo
in jo vedno bolj uničujemo,
zato moramo manj onesnaževati,
in se nam za prihodnost ne bo treba bati.
Naja Poteko: LE KAJ BI NAM VSE LAHKO REKLA?
Svetleča, umirjena in nežno drveča,
ki v jutranji zarji soncu se predaja,
kot nežna bilka se uvaja,
kot hod hitri cesta prihaja.
V sebi nosi vse spomine,
lepe, sladke, stare skomine,
ves čas se pretaka
nikoli ne počaka.
V njej polno je živali
ribe, lososa in raki,
race rade v njej čofotajo
kakor deklice med sabo klepetajo.
Tam zgolj v Tolminu,
kjer se voda v slap prevesi,
mladi dečki se igrajo.
Ali voda je prozorna?
Zakaj tako je prodorna?
Ali je voda sveta?
Iz neba vzeta?
Le kaj bi nam vse lahko rekla?
Vse! Kje in kako je tekla.
Nika Cimerman: VODA
Voda nam daje obstoječe življenje,
brez nje svet ne bi bil zelenje.
Pomembna je v vseh rekah, jezerih in morjih,
če je ne bomo onesnaževali, videli jo bomo na obzorjih.
Vsaka kapljica vode pomembna je,
zakaj njena moč nima meje.
Na valovih morja tiho spi,
da se za naslednje deževje okrepi.
Na vodni gladini z razprtimi rokami plava,
v temni globini med peskom tava.
Vodni lesket je kot čudežna svetilka,
za življenje odrešilna bilka.
Draga voda,
večno igraj svojo pesem,
da svoje skrbi in sebe otresem.
Zoja Mohar: VODA
Voda teče čez mesta in kmetije,
čez najvišje gore in doline.
Teče, teče, ustavi se ne,
dokler jezero ali morje ne pričaka je.
Voda ima dve plati,
eno dobro, eno slabo,
lahko je mirna in tiha kakor miš,
ali divja in jezna kot hudič.
Takrat raje zbeži stran,
ker poplavila bo vsak vogal,
če poplava te dobi,
nimaš več proste poti.
V vodi živali plavajo,
ljudje jo pijejo in se umivajo,
vsi brez nje ne moremo,
zato je prav, da jo varčujemo.
Teja Škerjanec: VODA
Voda teče sem ter tja
in nikoli se ne vda,
vedno najde pot do morja
in do najlepšega obzorja.
Vodni odsev je prečudovit,
kot mamin najdražji nakit.
Še posebej ko sonce jo obsveti,
takrat moje srce zasveti.
A voda ni samo lepa na izgled,
je tudi dom mnogo bitjem,
voda ozeleni rastline, da so lepe na pogled
in rešuje življenja s pitjem.
Daje poletne norosti,
ko kopamo se, delamo norosti.
Z vodo treba je varčevati,
saj življenje mora delovati.