Moj domači kraj ni kot Prešernova Vrba.
Ni kot gora in ne nosi ga veter.
Ne teče kot reka in ni spremenljive oblike.
Je kot pojem, za katerega vem le jaz.

Včasih, ko mi je najbolj hudo, gledam v nebo.
Tam vidim zvezde. Opomnim se, da moja težava ne predstavlja velikega pomena za nikogar.
Opomnim se, da so na svetu še hujše stvari kot to,
da jaz, drobna kot na vrhu glave las,
ne pomenim nič za ta ogromen svet in vas.
A dejstvo,
da sem kljub ogromni številki ljudi tudi jaz nekdo,
zaradi katerega je svet poseben prav tako kot vsakdo.

Moje hrepenenje in moje želje niso po domu.
So po osebah, ki dom napolnijo.
Najlepši so večeri, ko skupaj gledamo filme, igramo družabne igre in skupaj beremo knjige.
Najlepši večeri so prav takrat, ko na plano privlečemo stare fotografije in prebujamo oddaljene spomine.
Moj najljubši kraj je v objemu družine.