Zjutraj zbudim se in okno odprem,
v prelepo nebo se zazrem.
Vprašam se, kaj sploh pomeni vesolje,
ogromno kot največje polje.

Vesolje nikdar nič ne spregleda,
nikomur nikoli skozi prste ne pogleda,
ni ga dne, da galaksija zaspi,
vedno je budna, vsaj tako se mi zdi.

Malo modre in zelene,
pa oranžne, rdeče in rumene,
prisotni sta tudi vijolična in roza,
povezujejo se kot lepa proza.