Hana Pavlin: Moja hiša

Vse se je začelo
z Adamom in Evo,
na planetu Zemlja,
kjer si vsak ustvarja svoja mnenja.

Hišo vsak si je svojo ustvaril,
takšno, kot si je sam želel.
Lahko se je s soncem obdaril,
lahko pa v temi živel.

Moja hiša je navihana,
včasih mi tudi ponagaja
in spusti hudiče iz raja,
ampak vedno ostaja
polna upanja.

V moji hiši je vsak dobrodošel,
vsakega bom vesela,
morda celo z njim zapela
in se vedno dobro imela.

Žal pridejo tudi časi,
ko vlada žalost v vasi,
a jo vedno napodim s praga,
zmeraj jo veselje premaga.

Vsakič znova se opominjam,
da živimo le enkrat,
svojih sanj se spominjam,
ti pa si zapomni:
priložnosti za smeh ne zamudi nobenkrat.