Kdo zjutraj me zbudi?
To je moja mami,
ki polglasno zakriči:
»Maj, v šolo se mudi!«

Ko napol v spanju umijem si zobe,
pogledam na uro in vidim,
da skoraj 7:55 je.
V želodcu močno me zvije,
saj še zmeraj ne vem,
kdaj kombi se odpelje.

Po hiši razleže se vik in krik,
a preglasi ga njen vzklik:
»Brez skrbi,
saj časa je dovolj še za minute 3.«

Ko ves lačen peljem se domov iz šole,
si želim le dobrega obroka,
ki primeren bi bil zame kot otroka.

In ker je mami pač mami,
bere mi iz oči,
zato glej ga zlomka,
na mizi znajdejo se vse najboljše reči.

A na žalost al’ na srečo je mama
tudi stroga gospa,
zato mi pred zasluženim počitkom zmeraj veli,
da naloga se vedno najprej naredi.

Stroga je,
a to sploh ne moti me,
saj vem,
da zame bi naredila vse,
ker takšno njeno je srce.