V dopoldanskem soncu opazujem svojo raztrgano obleko. Pred nekaj leti še ni bilo vseh teh lukenj in umazanije. Odkar je mama umrla, oče pa je našel svoj smisel v pijači, sem pristala na ulici. Živim pod mostom. Svoji luknji niti v sanjah ne morem reči »dom«, a to je vse, kar imam. Pozna me celo mesto in to pod imenom Pogubljena Lejla. Kdor koli se je že spomnil mojega vzdevka, je bil zelo neizviren.  Moj pas se je v letih mojega beračenja zelo zožal. Preveč. Oh, kaj vse bi dala za svoje staro življenje. Za tiste posebne minute, ko je mama krtačila moje črne žametne lase in ko sem se lahko pogledala v ogledalo ter videla svoje radovedne smaragdno zelene oči.

Vsako jutro se odpravim na delo. V resnici to ni nobeno delo, ker samo sedim na robu ceste in prosim za denar. A če svojemu beračenju rečem delo, se malce bolje počutim, saj kdo se ne bi? Hrano si iščem po smetnjakih. Ja, res ni prijetno. A kdo bi si mislil! V smetnjakih najdem veliko dobre hrane, ki si je sama ne bi mogla kupiti.

Skozi mesece sem opazila, da je zavržene hrane vedno več. Sprašujem se, zakaj ljudje ničesar ne ukrenejo? Se jim hrana zdi samoumevna? Jo lahko tako brezbrižno mečemo stran? Mar ni na svetu ogromno lačnih? Res bo potrebno nekaj storiti glede tega. Ampak kaj in kako? To vprašanje je razlog za moje neprespane noči.

Zrem v luno, ura je zagotovo že vsaj tri zjutraj. Čutim svojo utrujenost, a ne morem zatisniti oči. V glavi si že zamišljam še eno dolgo noč, brez minute spanca … Po dolgih letih sem si spet pustila spomniti vseh trenutkov, kako zelo je bil oče razočaran nad mano. Kako je vse svoje dvome položil v moje srce in takrat so moje sanje izpuhtele. Nikoli ni verjel vame, očitno je imel prav … Ta misel, da je imel prav, me je prizadela, a hkrati mi je dala moč. Dokazati moram, da se je motil. Naredila sem načrt, nato pa končno zaspala.

Jutri bo šest let, odkar sem dobila svojo noro idejo. Vsa ta leta sem vsak dan zbirala denar in uspelo mi je! Zbrala sem ga dovolj, da bom začela novo življenje in tokrat ga bom izkoristila.

Navdušena sem stekla do svojega novega bivališča. Starejša gospa mi je ponudila sobo, kopalnico in spalnico. To je moj novi dom. Zanj sem porabila skoraj vse svoje prihranke. V  trgovini sem si kupila nova oblačila. Danes bo zelo poseben dan, zato sem si iz svoje nove zaloge oblekic izbrala preprosto zeleno, ki se je lepo podajala k mojim očem. Pripravljena sem! Hitro sem stekla do osnovne šole, ki je v našem mestu. Danes je dan, ko mi bo končno nekaj uspelo.

Stopila sem skozi vrata in vse oči v razredu so se uprle vame. Ugotovila sem, da še predobro vedo, kdo sem.
»Predvidevam, da me vsi poznate imenom Pogubljena Lejla.«
Nasmehnila sem se in nadaljevala: »Pa se vam zdim pogubljena?«S tem stavkom sem pridobila njihovo polno pozornost.

Samozavestno sem stopila na sredino razreda in rekla: »V svojih letih revščine sem se začela zavedati stvari, ki se mi v normalnih okoliščinah ne bi zdele pomembne. Na Zemlji prebiva sedem milijard ljudi, od teh sedmih milijard ena milijarda strada. Vsi ljudje skupaj letno zavržemo 1,3 milijarde ton hrane. Večina te zavržene hrane je še užitna. In prav s temi 1,3 milijardami ton hrane, bi lahko nahranili 3 milijarde ljudi. To je ogromno! To je toliko, kot če bi nahranili malo več kot dve Kitajski. Kljub temu da se v tem trenutku ljudem zavržena hrana ne zdi pomembna, bo čez nekaj let to eden izmed glavnih problemov sveta.«
Razgledala sem se po razredu in prisegla bi, da sem v očeh nekaterih učencev videla solze. Vdihnila sem in nadaljevala: »Informacije o zavrženi hrani so me pretresle, tako kot so vas. Ukrepati moramo zdaj! Prosim vas, da mi pomagate. Sama ne bom zmogla. Vem, da se zdi nemogoče, a verjemite mi, lahko nam uspe. Predstavljajte si pevski zbor. Ko poje nekdo sam, je pesem bolj tiha in zdi se šibka. Ko pa se glasovi združijo, takrat zbor dobi svojo moč. In jaz verjamem v to moč. V našo moč. To, kar sem vam povedala jaz, povejte ostalim. Vsem, ki jih poznate!«

Hodila sem od razreda do razreda in vsem povedala enako zgodbo. Svojo zgodbo. In ko sem stopila iz zadnjega razreda, sem vedela, da nam bo uspelo!

Novice o obisku na osnovno šolo so se zelo hitro razširile. Dobila sem mnogo povabil drugih šol. Tako sem pretekli teden vsak dan obiskala eno in spet in spet navdihnila učence s svojo zgodbo.

Po vseh teh obiskih menim, da je zdaj pravi čas, da ljudem povem, kako lahko pomagajo. Povabila sem jih, da se mi v sobotnem jutru pridružijo v parku pri Veliki lipi. To je ena izmed znamenitosti našega mesta.

V park sem prišla pol ure prej. Bila sem zelo neučakana. Na bližnji cerkvici je ura odbila devet in ljudje so se začeli zbirati. Bilo jih je zares veliko. Toliko ljudi se je tukaj zbralo zaradi moje ideje, da bi izboljšali svet. Moje oči so napolnile solze.

Počakala sem še nekaj minut, nato pa začela: »Počaščena sem, da ste se mi pridružili. Ne bom dolgovezila, zato bom kar začela. Ne zavedamo se, koliko hrane zavržemo vsak dan. In točno to bom danes poskusila spremeniti.  Začela bom s sadjem. Zagotovo se vam kdaj zgodi, da pozabite na jabolka, ki ste jih kupili. In ko so na robu gnitja, jih ne bi radi pojedli. Iz teh jabolk naredite jabolčni štrudelj. Verjemite mi, nihče ne bi niti pomislil, v kakšnem stanju so bila jabolka. Prav tako lahko naredite sadni smootie. Malo improvizirajte. Poskusite nekaj novega! Kako pa je z ostanki kosila? Če ne veste, koliko bi pojedli, si raje vzemite manj in si kasneje vzemite še dodatek. Včasih lahko za kosilo uporabite ostanke kosila prejšnjega dne. Ne pozabite na to, da so nekatera živila še povsem užitna, tudi če jim že poteče rok trajanja …«

Še naprej sem govorila sem in govorila v prepričanju, da bomo s skupnimi močmi marsikaj spremenili.

Danes je 5. obletnica začetka mojega podjetja »Skupaj za boljši svet« oziroma SBS. Ne morem verjeti, da sem prišla tako daleč. Ne bi mi uspelo brez vse podpore, ki sem jo prejela. Hvala vsem, ki mi pomagate ustvarjati BOLJŠI SVET!