Zdaj Urška in mladenič hitita pod vodo,
tak’ hitro, da skoraj sta skale splašila,
tak’ hitro, da skoraj valove odbila
in končno prispeta do njunega cilja.

Odpre se pred njima podvodno kraljestvo,
ki res mu ni para na celem planetu,
a Urške ne gane dovolj po izgledu,
saj nič ji dopade ne, kar ni po njeno.

Preveč se pomembno je Urška čutila,
zato jo prešine, da bi pobegnila,
kot da si lekcije ni pridobila,
že prejšnjič, ko je v valove planila.

Hitro pripravi se Urška na beg
in steče prek’ hodnikov, belih kot sneg,
soban, v katerih je polno oblek,
da mirno prišla bi na kopenski breg.

V trenutku je Urška pred vrati obstala,
in končno, brez dvoma, je prosta postala
ter proti se vodni gladini podala,
a kaj, ko za važnost je ceno plačala.

Takoj, ko se Urška od gradu je umaknila,
So pljuča iz duše ji zrak izpustila.
Zadnje moči iz telesa še vleče,
A kmalu potone v valove dereče.