Smrt je temna in mračna,
a dejstva dokončna niso drugačna.
Ljudje – vsi bledi, črnogledi,
ko krsta v daljavi smrti je lačna.

Na drogih visijo črne zastave,
spominjajo na čase življenja,
dolge poti, življenjske zabave,
in koščke pelina trpljenja.

Na pokopališču ni čutiti sreče,
le sape sive, tihe in globoke.
Grob pa spomine sive ti meče,
ko smrt drvi čez oboke.

Kam gredo duša ter čustva vesela?
Kam odhitijo, kje zaživijo?
Duše življenja tiho letijo,
nekje na lepšem živijo.