V temnem večeru,
ko že misliš si,
da nobene svetle luči več ni,
obup te na miru ne pusti.
V glavi mnogo je skrbi.
Oči, polne solz, obrišem si,
ko kar naenkrat nekaj me prebudi.

Mislim, da sem se v sanjah zbudil.
Ta čarobna slika neba,
novo upanje mi da.
Svetlikajoče se zvezde,
vsaka svoje oblike,
a skupaj tvorijo najlepše like.

Ena majhna zvezdica ulila mi je upanje,
potrdila zaupanje.
Zaupanje, da vem,
po kateri poti grem.

In ko se zavem,
da noč ima svojo moč,
me sončni žarek prebudi,
v nov dan me z močjo napoti.