Leta in leta se sreča skrbno obeta,
a sreča prišla ni nikdar.
Hrepenenje po sreči je čar.

Žalost kot reka priplava k očem,
zbežati od žalih solz žal ne smem.
Žalosti ne pozabim nikdar,
a žalost kot sreča je dar.

Življenje, trpljenje –
večno lovljenje.
Ne sreči ne solzam ni mar,
ljudem na vsem svetu v očeh sije žar.

Smrt konča to,
večno samoto.
Konča srečo, žalost, sramoto.
Ni več trpljenja, ni več lovljenja,
svoboda v tišini meni je mar.

Tišina pomeni mir ne skomino,
zavije te v temo, v tiho dolino,
reši te brezna, globine ljubeče,
popelje te v temo, le oči še iskreče.