Pri šestih letih, ko v šolo greš,
prijateljske vezi sklepaš počasi oziroma peš.
Prej ali slej pride tvoj prvi prijatelj,
ko pa jih še več dobiš,
se počutiš že kot pravi zbiratelj.

Prijatelj je tu,
ko tečejo ti solze slane
ali ko imaš zaradi poškodbe roke vse ožgane.

Prijatelj se nikoli ne naslaja,
v težkih trenutkih raje ob tebi ostaja.
Ko vajino vez vidi,
se še sonce nasmeji
in ponoči še svetle zvezde prebudi.

Pravo prijateljstvo traja dolgo,
dlje,
najdlje,
prekaša vse vsemogočne kraljice in kralje.
Prijatelj gre s teboj skozi svetle in temne čase
in dobrih novic ne obdrži le zase.

Začne se,
ko skupaj preplezata najljubše drevo,
konča pa,
ko v starosti vdihneta in izdihneta v slovo.

Vendar pozor!
Saj ne pravim,
da svoje zaupanje zakleni v trezor,
pravim le,
da bodi previden,
pri prijateljstvu ne postani nemiren.

Če preveč hitiš,
si prijatelje na čisto vsak način želiš,
se včasih tragedija zgodi,
da prijateljstvo ti ne ugodi.

S tem vam na srce polagam,
in ne, prav nič ne pretiravam,
najdite prijatelje si prave
in ohranjajte odnose zdrave.