Dober dan!
Naj se predstavim.
Sem le osamljeno dekle,
ki z ljubeznijo se zdravim.

Čeprav ljubezni jaz še nimam,
vsem komplimentom rade volje kimam.
Lahka kot peresce, mi pravijo,
vendar me s tem ne užalijo:
pravzaprav sem ob tem vesela,
saj iz nekega razloga počutim se za ljubezen zrela.

Gledam ljudi s sklenjenimi rokami,
ki ne morejo se primerjati z osamljenimi nami.
Gledam, gledam in gledam naokoli,
kot bi bili okoli parov prestoli.

 Moderni prestoli so plesali in čakali,
kako bodo fantje za sedež ob meni barantali,
vendar ta čas še ni prišel,
a upam,
da nikoli ne bo odšel.

Strah me je le,
da bom dobila nekoga,
ki nož v hrbet mi bo zaril
in se delal,
da sem jaz nadloga,
s tem pa sam sebe bo miril.

Ljubezen imeti si jaz nekoč želim,
vendar s tem pazim,
da svojih krhkih čustev ne zdrobim.
Težko čakam trenutek,
ko pred oltarjem bom stala
in moškega svojih sanj izbrala.