POČITNICE

 Kam pot pelje me ta­?
Vse do zlatega neba.
Tam me čaka pisan škrat,
da odpelje me do čarobnih vrat.

Za vrati čokoladna gora stoji,
za vrati vse po rožah diši.
Morje iz sladkorne pene
v svoj objem vzame mene.

Odplavam vse do medenega planeta,
kjer se svetleča mavrica s sončnimi žarki prepleta.
Tam me čaka nova cesta,
zavita kot slana presta.

Rolka v obliki bika
novo potovanje me že mika.
Pa tečen zvok mi zazvoni,
odprem oči in sem v topli postelji.

ŠOLA

Šola je strašno resna stvar,
vsakemu Zemljanu je grozna stvar.
Šolski zvonec zazvoni,
učencem kri zaledeni.

Korona je potiho prišla,
vse zdrave oklenila.
Vrata šolam je zaprla,
srca učencem strla.

Jok in stok, nobenega ni,
vsi tičijo za računalniki.
Zombiji so zavzeli ves planet,
zakaj smo ujeti v ta osamljen svet.

Končno sonce je posijalo,
strah v kosti pognalo.
Ni važno, kaj nas doleti,
ni važno, dokler pogum v nas živi.