Bežim. Pred svetom in ljudmi …
Bežim. Pred pogledi in skrbmi …
Bežim. Ko mrak nebo zakrije …
Bežim. Četudi se sonce odkrije.

Vse mučenje, ki smo v šoli ga prestali,
kljub temu pa smo pri predmetih zaostali.
Vsak dan, ko od doma stran zbežim,
v upanju po samoti neprestano mižim.

Grozno je, ko vse prav narediš,
a vseeno ljudi okoli sebe razjeziš.
Kot da se zaradi uspehov jezijo nate,
in ti vsak po vrsti zabijajo šah mate.

In … že omenil sem vse te zamere,
ki povzročijo ti same probleme?
Trudiš se, trudiš in trudiš,
vendar si odpuščanja nikoli ne prislužiš.

Dolga leta vse to že traja,
Vse, kar slišiš, je ena sama graja.
Nekega dne pa se senca pojavi,
izhod ima zate, najavi.

Poslušam in poslušam njene predloge.
Kako naj znebim se stiske?
Oh, te nadloge!
Predlaga mi kup različnih pobegov
in pokaže tudi ogromno mi zgledov.

Bojim se. Način pobega mi ni všeč,
a vseeno k senci odkorakam opoteč.
»Kdo si?« jo vprašam z glasom zaskrbljenim.
»Smrt,« mi odgovori s pogledom črnogledim.

»Zdaj bo konec vseh težav,«
mi reče njen glas zvedav.

Takrat se zavedam,
da ima ona tu moč,
ona je vladar vseh posmrtnih koč.

Stegnem roko,
jo lovim,
in ko jo končno ujamem,
z nasmehom zbledim.