Pobeg je stisk repa med noge plašne,
ko človeku za hrbtom zaropota,
zaželi si stran od  groznega sveta,
v katerem vladajo nadloge strašne.

Ko obdajajo te omare prašne,
telo ti celo podstrešni srh tepta,
“bolj hrabri” smeje pravijo ti zmota,
da nesmiselne so podobe ta’šne.

Pa vprašajo te, ko mimo njih letiš,
kaj raje ne znebiš svojih se okov?
So slepi?! Mar ne vidijo, da goriš?

Tem bolj nerodno v strahu hitiš domov,
po zavetju se oziraš – mnogo hiš,
skrivaje ne znebiš svojih se strahov.