Naša zemlja je rodovitna,
letina je imenitna.
Smeji se sonce nad koruzo,
gleda, boža pšenico –
poljsko muzo.

Na vrtu raste trta zvita,
piča pri njej je skrita.
Nje grozdi sladki pticam žejo potešijo,
krila moč spet pridobijo,
zlahka v nebo spet poletijo.

Ko zimsko jutro zamrzne zadnje še plodove,
sneg zakrije zadnje še bregove,
smo zelenjavo skrili,
sadje posušili, 
si zdaj končno bomo oddahnili.

A glej, pomlad se svita!
Kmalu spet rasla bodo žita.
Srečni vsi,
pomlad hiti,
nam kri požene v naša lica.