Nekateri so majhni, spet drugi veliki.
Vsak prav poseben v svoji obliki.
Vesolje veliko, kot zvezde smo mi,
vsak človek pa čisto po svoje žari.

Začnemo kot male drobcene pike.
Čez celo življenje človek ustvari si slike.
Lahko belo-črne so ali barvite,
lahko pa kot barve po platnu razlite.

Vse naše poti so lahko strme in zvite,
pred neznanci vsemi dobro so skrite.
Življenje leti kot ptica v vesolje,
kot zvezda utrne z neba se v morje.

Vsak človek poseben je in tak naj ostane,
vse do tedaj, ko v nas nekaj se zgane.
Zato naj vsak se po svoje obrne,
dokler se z neba zadnja zvezda ne utrne