Marcel Rojšek: Ogledalce

Ogledalce ogledalce, prosim, povej,
ali moja sestrica res najlepša je.
Če ne veš, prosim, povej,
če ne misliš, reči samo ne.

Če se ti da, če se ti ne,
zdaj pa že prepozno je.
Vem, da kot Urška tam zacveti,
torej brez tvoje potrditve lahko zaživi.

Nisem ponosen na to, kar si zdaj.
Zgolj odsev na zidu tam,
Ponujaš mogoče raj?
Sprašujem se sam:
al’ te imam al’ te prodam.

Ogledalce ogledalce, prosim, povej,
ali vidiš smisel v pesmi tej
ali ta pesem sploh je zakej
prosim, odgovori, prosim, povej!

Ela Jenko: Pot naprej

Vsi želimo si po poti,
kjer nihče te več ne zmoti.
Svet poln groznih je dejanj,
še v sanjah najraje ne bi stopila vanj.

So vojne hude, grozovite in v črni mrak ovite,
ljudje nedolžni, nebogljeni in družine skrite.
Stopimo zdaj vsi na eno stran,
da jutri lepši bo in vsak naslednji dan.

Brez hrane, vode, polno je trpljenja,
vsak človek si ni tako predstavljal življenja.
Zaslužimo si vsi lepo živeti,
zato hodimo zdaj naprej po poti in poskušajmo lepo se imeti.

So bolezni smrtne, nevarne in hude,
brž poučimo se o njih brez zamude.
Zdravila hitro bomo poiskali,
vse bolezni, nadloge in žalost stran odgnali.

Narava vsa v žalost je odeta,
ker vanjo vsaka smet posebej je ujeta.
Stopimo skupaj, nesnago poberimo
in naprej lepo živeti se učimo.

Zato pogumno hodimo po poti naprej,
vsak človek naj se trudi po svoje odslej.
S skupnimi močmi prišli bomo do uspeha
in vsak posameznik ne bo ostal brez nasmeha.

Jan Hribar: Pot naprej

Gledam te pot, kako hitiš,
tako majhna, ozka se mi zdiš.
V temi blestiš,
življenje svoje živiš,
nas z izkušnjami učiš.

Vidi se svetloba z neba,
a mene senca in tema skrbi.
Naj upanje zvezda rodi
naj prihodnost zaživi.

Naj ta svet se spremeni,
naj ga preplavijo lepe reči.
Naj nebo zažari,
naj vsak otrok pomirjen zaspi.

Zato drži me za roko,
saj v temi ni lahko.
Ne izpusti me še,
naj strah proč gre,
da jutrišnji dan z žarom v meni zavre.

Aleks Gluvič: Pot naprej

Vse premika se,
v življenju stalnica je premikanje,
ki pomeni gibanje večno,
na trenutke tudi nesrečno.

V življenju veliko je ovir,
ne glede ali si bogataš ali pastir.
Vojne, bolezni, stradanje – vse to je ovira,
v življenju in duši nikoli ni mira.

Takrat se sprašujemo, zakaj življenje
prinaša le trpljenje.

A pot naprej v življenje naj bo večna,
saj lahko je tudi srečna.
Denar je na žalost sveta vladar,
ko ga imaš, ga hočeš več,
ko ga nimaš, je kot da bi te zabodel meč.

Brina Petrič: Rožnata očala

Vizija moja je čisto roza,
ki kos ji ni  nobena proza.
Sanjska in romantična,
mistična, simpatična …

Tam sva skupaj jaz in tri,
v veseli družbi, brez skrbi …
Zakaj je roj metuljev v meni?
Ups, saj veš, kaj to pomeni.

A ti res veš, kaj to pomeni?
Moj obraz ni kos več bledi steni.
Zdaj  je čisto živo rdeč,
zardevam, da ne morem več.

Nekega dne si bom rožnata očala snela,
takrat več toplega nasmeška ne bom imela.
Brez tebe se mi meša,
moja duša te neizmerno pogreša.

Pa vendar upam, da boš spet nazaj,
da spet bo pomlad – marec, april in maj.
Ne upam, verjamem v svoji šibkosti,
čvrstejšega občutka res ni od radosti.

Flavia Pregrad: Pot naprej

Iščemo pot naprej … tu in tam,
čeprav vsak velikokrat ostane sam.
Ta nevarnost na tem svetu,
poslabša se v vsakem letu.

Zdaj nehajmo z vojno
in se nasmejmo,
vsi ljubezen lahko dobimo,
zanjo se lahko brez orožja borimo.

Vsak dan ponovno se zbudiš
konec si že zaželiš.
Se spomniš na to nesrečno bolezen
in nenadoma postaneš jezen.

Ali smo vsi rojeni, da umremo?
Ali končno naprej lahko gremo?
Pot naprej so prijatelji družina,
pot naprej je ljubezen in domovina.

Anja Marinšek: Ribica, mi izpolniš željo?

Včasih je dovolj,
da zazrem se ti v oči in začutim,
kako živalski svet trpi.
Zato mi izpolni želje tri.

Naj svet se spremeni.
Nihče naj ne trpi,
ki na njem se kdaj rodi,
tudi če ni tak kot ti.

Naj iz sveta izginejo vse smeti,
od zlobnih ljudi naj ostanejo le kosti.
Tako živali bodo brez skrbi,
da zmanjka jim poti.

Zadnja želja se glasi,
da vsi srečni bi bili
in z nasmehom v svet odšli.
Hvala ti za želje tri.

Jošt Vesel: Mi izpolniš željo?

Jaz mladi ribič sem,
za zabavo na ribolov rad grem,
tam zelo se sprostim,
tam vedno zelo se umirim.

Danes spet je moj dan,
zjutraj nisem prav nič zaspan.
Ob zori že trnek v vodi
in čakam, da se zgodi.

Vem, da danes dan bo top,
rib v jezeru je cel trop,
moja želja pa je taka,
da ujamem največjega krapa.

Učenci 5. b-razreda: Pomlad

Pomlad mora …

 … cveteti,
žareti,
peti,
zeleneti,
žvrgoleti,
potovati,
hrepentati,
trobentati,
šumeti,
žuboreti,
zvončkljati,
cingljati,
noreti,
osrečevati,
poskakovati,
klepetati,
deževati,
sijati,
zveneti,
saditi,
igrati,
sprehajati,
na balkonu sedeti,
ptičke ženiti  in
življenje ljubiti.

Lucija Meglič: Pomlad

Spomladi posije sonce
in ogreje vse konce.
Zasliši se ptičje petje
in zavoha dišeče cvetje.

Grem na sprehod v gozd,
za malico pa pojem en grozd.
Zdaj, ko prihaja pomlad,
se pripravi na napad.

Vse začne cveteti,
da želiš si poleteti.
V cvetlice se želiš odeti,
in kot one ves dehteti.

Spomladi postane toplo,
zato greš končno lahko na kolo.
Nihče ne želi zdaj si pisati,
raje bi vsak šel na travnik plesati.