Arhivi Kategorije: Danaja Kotnik

Izbor pesmi Danaje Kotnik

Objavljeno ,

KO GLASBA OŽIVI (gazela)

V svojo notranjost se poglobim, ko glasba oživi.
Svoboden občutek, da lahko letim, ko glasba oživi.
Včasih se zaskrbljeno oziram,
sprašujem: «Le kaj naj storim?« ko glasba oživi.
Spet drugič stopam samozavestno,
se v rešitve izzivov potopim, ko glasba oživi.
Tudi v najboljši družbi, med meni ljubimi ljudmi,
se včasih le trenutku prepustim, ko glasba oživi.
V neskončnem prostranstvu domišljije v zgodbah
tam v daljavi slišim, ko glasba oživi.
Ker je na vsakem koraku melodija moja pot,
note moj pobeg, zato vedno skrbi odložim, ko glasba oživi.

 

SREČA

Za srečo se včasih obračamo na vse strani.
V gozdu na sprehodu,
v svetlem prehodu
ali tam, kjer se ognjemet živahno iskri.

Velikokrat jo med prijatelji iščemo.
V družbi najbližjih, v družini,
v množici za njo oprezamo,
in v mirni, besed neizrečenih, polni tišini.

Nekateri v iskanju preiščejo ves svet.
Pogledajo v vsak skrit kotiček,
vsak še tako lepo urejen vrtiček,
vsak košček Zemlje s Soncem odet.

Pogosto traja in traja,
preden vsak med nami spozna,
da prava sreča v naši notranjosti raja
in takrat le to spoznanje velja!

SMEH ZVEZD

Na temnem nebu se Luna sveti,
na tisoče zvezd se njenemu lesku smeji,
razigran komet čez obzorje zleti.

Vedno je veselo na paleti neskončne modrine,
vse svobodno in srečno
in ne zaprto v bregove ožine,
tako lepo, da se včasih zdi večno.

Kaj ko bi še na Zemlji priredili takšno zabavo,
namesto, da drug drugega gledamo nergavo,
Si raje nasmeh podarimo
in v popolnem sijaju kot zvezde zažarimo.

 

Premagati sebe

Premagati se je zmaga velika,
postaviti si dober, težji izziv,
ki ti nariše nasmeh lep in iskriv,
da ti srce na ves glas močno vzklika.

Velika zmaga je sanje doseči,
tiste najslajše, najlepše živeti,
sanjariti, čez obzorje strmeti,
po zvezdi novi, svetleči poseči.

Želim vam sanje in en dober cilj,
ki vam bo uspehov prinesel vrečo,
da boste z njim pretekli veliko milj,

Z njegovo pomočjo našli srečo,
našli ljudi iz čudovitih okrilj
in dan zapustili z mislijo spečo.

Strah

Strah je nekaj,
česar nočeš občutiti.
Nekaj drugega za vsakega,
za neznanca nekaj tebi čisto lahkega.

Jaz se bojim miši in podgan,
ob pogledu nanje hitro zbežim stran.
Bojim se tudi bolezni in izgube,
prav tako sveta pogube.

A nekoč mi je nekdo moder rekel:
»S strahom sem veliko bitk pretekel,
in lahko ti povem,
da na cilju ti  jasno postane,
da je edino pametno bati se samega strahu,
saj je zelo nevarno,
če te ta v svoje okrilje objame.«

Torej,
vedno previdni bodite,
in ljudem prijazno razložite,
naj se le strahu bojijo,
saj  s tem si zmago prikrojijo.

Hrepenenje

Zrem v morje,
zamaknjeno gledam čez obzorje.
Veselje me kot srh spreleti
ko topel žarek horizont osvetli.

Tam daleč, daleč sredi oceana,
sreča valove zbudi že zarana,
veter veselja jih k obali prinese,
topel zrak v srca ljudi odnese.

Z radostjo prepleteni so dnevi,
srečni so njihovi napevi,
zato si jaz le tja želim,
po vznesenosti neskončni hrepenim.

Heraklej

Sem res tak junak,
ki rešuje svet,
poln spak?
Kaj nisem le v nesrečo odet?«                               

Se Heraklej dan za dnem sprašuje,
si sončne vzhode ogleduje,
nato v čevlje lepe se obuje
in širni svet prepotuje.

V nekem kraljestvu prijazno deklico spozna,
kralj ga za kralja okrona,
potem odideta na potovanje,
ki je vse prej kot krasne sanje.

Zaradi rešitve prve princese,
ga Dejanejra zastrupi izza zavese,
prijatelji mu grmado prižgejo,
bogovi pa ga na Olimp sprejmejo.

Sanjala sem da …

Objavljeno ,

Nekega toplega poletnega večera sem sem opazovala polno luno, ki se mi je prijazno smehljala. Vdihovala sem slan morski zrak; bili smo namreč na morju. Razmišljala sem o zabavnih vodnih dogodivščinah, branju nove knjige in o dnevih, ki prihajajo. Prav tako me je zanimalo, ali bom spoznala kakšne nove prijatelje, potem pa …

 “Dobro jutro, gdč. Kotnik! Vam odgrnem rolete?” Naglo sem odprla oči in pred seboj zagledala dolgo posteljo, na koncu pa dekle, ki je bilo oblečeno v krilo, barve kakor noč ob mlaju, z belim predpasnikom. Na stenah ogromne sobe so bile obešene violine, velike in majhne, rdečkaste in temnorjave, skratka različne. Tam je bilo tudi nekaj portretov skladateljev, vendar ne v okvirih, kakršne lahko vidimo v muzejih ali srednjeveških gradovih, temveč v odtenkih sinje modre. Poleg moje postelje je stala steklena nočna omarica, na njej pa ura, ki je izgledala stara kakor Zemlja. Na levi strani sobe je stala velika omara, na desni pa dolga pisalna miza. Stene so bile poslikane z notami in številnimi violinskimi ključi. Pri vratih je stal tudi predalnik, na katerem je bila celotna kolekcija figuric Gorjuss! Ta velika soba mi je na obraz prinesla nasmeh in očitno je tisto dekle opazilo, da je z mojega obraza izpuhtelo začudenje, ker je za trenutek nehala tipkati po ekranu, nameščenem ob okno, kot je to počela prej. Počasi sem premaknila pogled s predalnika na eno izmed violin, hkrati pa deklici namenila mimoidoč nasmeh. Tisti inštrument je bil rdečkast kot javorjev list, mogoče odtenek temnejši. Čudovite strune, pod katerimi ni bilo opaziti niti trohice kolofonije, so se svetlikale na sončni svetlobi. Seveda nisem mogla izpustiti niti lesenega podbradnika, ki je bil svetel kakor mesečina. Iz čudovitih prizorov me je potegnilo vprašanje tistega dekleta; vprašala me je namreč, ali bom danes oblekla obleko za prosti čas ali  kaj drugega. Pokimala sem in odprla je omaro, ki je bila očitno vgrajena v steno; bila je ogromna! Nekaj kratkih trenutkov sem samo zrla vanjo, nato pa so se mi začela postavljati vprašanja: Kaj počnem tukaj? Kdo je tisto dekle? Izgleda kot neke vrste služkinja, toda da bi jaz imela služabnico? To se mi je zdelo nemogoče. In kaj so vse te drage stvari v sobi? Izgledale so drage kot žafran, kot bi rekel moj oči. V tistem sem se spomnila na svojo družino, kar je v meni odprlo novo mapo vprašanj: So tukaj? So sploh živi? Ali tukaj živim popolnoma sama? Kot da bi tista služabnica zaznala, kaj se mi plete po glavi, je rekla: “Vaša mami je šla danes malo po trgovinah in me prosila, naj Vas zbudim namesto nje, kot ste jo to včeraj prosili. Tukaj so Vaša oblačila! Sedaj grem pa do vaših psičkov, da jih spustim na dvorišče.’”S temi besedami je oddrsala iz sobe, saj so lesena tla temu ustrezala, mene pa pustila v jami razmišljanj. Moja glava je iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so kar naprej nemirno tekla po možganih. Sčasoma sem utonila v trans, ki je bil podoben spancu, ni bil pa spanec.

 Trudoma sem dvignila veke, ki so bile še vedno težke kot prejšnji večer. Na okno se je prislonil topel žarek jutranje zarje. Spomnila sem se na svoje nenavadne sanje; od kod mi tako bogastvo? Sem mogoče zadela na loteriji? Ali pa sem postala slavna violinistka in tako zaslužila kupe denarja? No, na ta vprašanja si nikoli ne bom znala odgovoriti, razen če se mi kdaj uspe vrniti v sanjsko glasbeno sobo.

To sem jaz – DANAJA KOTNIK😊!

Objavljeno ,

 

Sem Danaja Kotnik, učenka 8. d-razreda. V prostem času rada igram violino, rada sem v naravi, se družim s prijatelji, potujem, se učim jezike, se igram in dresiram svojo psičko, gledam zgodovinske in dokumentarne nadaljevanke ter filme (npr. Egypt’s unexplained files in Poldark), odkrivam in spoznavam nove stvari (kaj glasbeno eksperimentiram, rešim kakšno težjo matematično nalogo) in berem. Branje mi je v veliko veselje, najbrž tudi zato, ker doma vsi radi beremo in so knjige res pomemben del mojega življenja že od nekdaj – poletja brez knjig si sploh ne znam predstavljati. Kar se zvrsti knjig tiče, nisem izbirčna; najraje kombiniram nekaj enciklopedij z biografijami, detektivkami, fantazijskimi, romantičnimi romani … Skratka, vsega po malo😉. Z branjem si širim besedni zaklad in s pomočjo domišljije tudi literarno ustvarjam. Začela sem s pesmicami za rojstne dneve (pišem jih še danes), nadaljevala pa z vsemi mogočimi različnimi temami. Prozo ustvarjam tako, da nekaj napišem, počakam nekaj časa, in nadaljujem. Ravno kakšen teden nazaj sem v škatli s starimi zvezki našla uvod v zgodbo, ki sem jo začela pisati pred tremi leti.

V življenju poskušam vsak dan slediti svojim sanjam in si postavljati cilje, ki mi bodo v izziv. Verjamem, da si s pomočjo sanj lažje postavimo vizije, kdo si želimo biti v prihodnosti in kako to doseči.