Nace Potočnik: Pesem o zemlji

Ko zjutraj sonce na zemljo
in travnike toplo posije
in rosa vse bilke umije,
tam, sredi teh jasnih poljan,
zaklad je bogat zakopan.

Kjer steza med žitom beži,
kjer klanja rumeni se klas,
občuduje cela ga vas.

Kadar dež na polje gre,
takrat žito raste,
z neba kapljice šume,
kakor v zlate kelihe
zbirajo se v klase.

Ema Uršič: Kmalu prišel bo čas

Kmalu prišel bo čas,
čeprav počasi,
zopet bodo stari, dobri časi,
ko glasno zaigral bo veseli bas.

Otroci skupaj se bodo smeli igrati,
spet bo slišati prijateljsko klepetanje,
v šolo šli bomo po novo znanje,
s sosedi bomo smeli se smejati.

Upanje in dobro mnenje,
da spet bo kmalu
veselo življenje.

Objem in dober prijatelj
ne bosta daleč
in življenje sladko bo kot datelj.

Lina Pogačar: Pot do cilja

Ne pojdi sam,
ker dolga je pot,
če nekdo s tabo nosi sod,
kmalu boš tam.

Zdi se na dosegu roke,
a ne moremo ga doseči,
zato za njim rdeči
obračamo noge.

Na vidiku cilj imaš,
zato vstani
in naredi, kar znaš.

Pot pod noge,
bližaš se koncu,
prišel boš do ciljne točke.

Juš Česnik: Daleč je bizu

Pomlad se je prebudila,
virus zima s sabo je odnesla,
pomlad k nam lepše čase je prinesla,
končno narava je ozelenila.

Virusa med nami več ni,
življenje normalno zdaj je spet,
končno nisem doma ujet,
zunaj s prijatelji sem cele dni.

Tu dobrodošel nisi več,
polne glave te že imamo,
ker nesreče povzročil si preveč.

Lekcijo dal si nam veliko,
naučil si nas cenit,
da življenje je raznoliko.

Zarja Šraj: Pomladna ljubezen

Ko ptica zapoje,
se pomladna ljubezen prebudi.
Polna radosti in zahvale,
zadene vsakogar, ki ob njej stoji.

Ljubezen taka je kot roža,
ki zacveti in oveni, če ljubezni ni.
Če roža oveni, jo sonce poboža,
da spet zacveti.

Ljubezen pomladi se začne,
takrat ko roža zacveti,
da fantič jo deklici nese
in takrat se ljubezen zbudi.

Čudežni strojček

Otroška domišljija pri urah slovenščine ne pozna meja. Po obravnavi odlomka Čudežni pisalni strojček je pri učencih 4. b-razreda razprla krila in nastali so prikupni mali oglasi.

Čudežni strojček spremeni žalostne ljudi v vesele. Izumila ga je Liza. Strojček dobite na Gostičevi ulici. Kupite ga, zelo je učinkovit. Pohitite, preden zmanjkajo zaloge.

Liza Šagar

V Škrjančevi ulici posojamo čudežni strojček, ki samodejno spreminja slabo v dobro. Izumiteljica je Teja. Stroj deluje enostavno. Potrebno je vtipkati ime človeka, za katerega želiš, da mu gre vse dobro. Izposodite si ga lahko po najemnini 100 evrov na teden. Cena je visoka, ampak vam spremeni življenje.

Teja Škerjanec

Zastonj izposojam čudežni strojček, ki spreminja bolne ljudi v zdrave. Deluje tako, da pritisnete gumb ob levem spodnjem robu ter ga usmerite proti bolečinam, ki jih ima oseba. Ozdravitev je hipna. Dobite ga na Dermastijevi ulici.

Lan Hudoklin,

Ne zamudite super ponudbe: čudežni strojček. Strojček vam bo olajšal življenje. Vanj vpišeš, kar se ti zdi nesramno, in strojček vam to v trenutku spremeni v kaj boljšega.

Matevž Marinko

Tri leta smo izdelovali čudežni strojček, ki vojno spremeni v mir. Posodimo ga po ugodni ceni.

Rozalija Rakar

Posojamo čudežni strojček, ki spreminja starost v mladost. Izumiteljica je Z. M. S pritiskom na zeleni gumb vam odšteje leta. Oglasite se hitro, delamo do četrtka.

Zoja Mohar

Prodamo čudežni strojček, ki alkohol spremeni v kokakolo. Cena je 1000 evrov. Sprejemamo samo gotovino. Primeren je za bogataše. Navodil za uporabo ni.

Martin Plahutnik

Čudežni strojček je bil izdelan leta 1899. Pozdravi vsako bolezen. Dela brezhibno. Pridite na Homec.

Žiga Marolt

Ponujamo čudežni strojček, ki deluje na vse, da postanejo bolj prijazni. S pritiskom na gumb deluje na ljudi v oddaljenosti do 100 metrov. Ceno strojčka lahko znižamo, če dokažete, da ga boste uporabljali. Hitro, hitro pridite, če želite biti prijazni.

Mila Brelih Petraš

Zastonj posodim čudežni stroj, ki neumne ljudi spremeni v pametne. Narejen je bil v Črni luknji. Posodimo ga vsem, brez izjeme.

Filip Ljubič

Sanjala sem da …

Nekega toplega poletnega večera sem sem opazovala polno luno, ki se mi je prijazno smehljala. Vdihovala sem slan morski zrak; bili smo namreč na morju. Razmišljala sem o zabavnih vodnih dogodivščinah, branju nove knjige in o dnevih, ki prihajajo. Prav tako me je zanimalo, ali bom spoznala kakšne nove prijatelje, potem pa …

 “Dobro jutro, gdč. Kotnik! Vam odgrnem rolete?” Naglo sem odprla oči in pred seboj zagledala dolgo posteljo, na koncu pa dekle, ki je bilo oblečeno v krilo, barve kakor noč ob mlaju, z belim predpasnikom. Na stenah ogromne sobe so bile obešene violine, velike in majhne, rdečkaste in temnorjave, skratka različne. Tam je bilo tudi nekaj portretov skladateljev, vendar ne v okvirih, kakršne lahko vidimo v muzejih ali srednjeveških gradovih, temveč v odtenkih sinje modre. Poleg moje postelje je stala steklena nočna omarica, na njej pa ura, ki je izgledala stara kakor Zemlja. Na levi strani sobe je stala velika omara, na desni pa dolga pisalna miza. Stene so bile poslikane z notami in številnimi violinskimi ključi. Pri vratih je stal tudi predalnik, na katerem je bila celotna kolekcija figuric Gorjuss! Ta velika soba mi je na obraz prinesla nasmeh in očitno je tisto dekle opazilo, da je z mojega obraza izpuhtelo začudenje, ker je za trenutek nehala tipkati po ekranu, nameščenem ob okno, kot je to počela prej. Počasi sem premaknila pogled s predalnika na eno izmed violin, hkrati pa deklici namenila mimoidoč nasmeh. Tisti inštrument je bil rdečkast kot javorjev list, mogoče odtenek temnejši. Čudovite strune, pod katerimi ni bilo opaziti niti trohice kolofonije, so se svetlikale na sončni svetlobi. Seveda nisem mogla izpustiti niti lesenega podbradnika, ki je bil svetel kakor mesečina. Iz čudovitih prizorov me je potegnilo vprašanje tistega dekleta; vprašala me je namreč, ali bom danes oblekla obleko za prosti čas ali  kaj drugega. Pokimala sem in odprla je omaro, ki je bila očitno vgrajena v steno; bila je ogromna! Nekaj kratkih trenutkov sem samo zrla vanjo, nato pa so se mi začela postavljati vprašanja: Kaj počnem tukaj? Kdo je tisto dekle? Izgleda kot neke vrste služkinja, toda da bi jaz imela služabnico? To se mi je zdelo nemogoče. In kaj so vse te drage stvari v sobi? Izgledale so drage kot žafran, kot bi rekel moj oči. V tistem sem se spomnila na svojo družino, kar je v meni odprlo novo mapo vprašanj: So tukaj? So sploh živi? Ali tukaj živim popolnoma sama? Kot da bi tista služabnica zaznala, kaj se mi plete po glavi, je rekla: “Vaša mami je šla danes malo po trgovinah in me prosila, naj Vas zbudim namesto nje, kot ste jo to včeraj prosili. Tukaj so Vaša oblačila! Sedaj grem pa do vaših psičkov, da jih spustim na dvorišče.’”S temi besedami je oddrsala iz sobe, saj so lesena tla temu ustrezala, mene pa pustila v jami razmišljanj. Moja glava je iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so kar naprej nemirno tekla po možganih. Sčasoma sem utonila v trans, ki je bil podoben spancu, ni bil pa spanec.

 Trudoma sem dvignila veke, ki so bile še vedno težke kot prejšnji večer. Na okno se je prislonil topel žarek jutranje zarje. Spomnila sem se na svoje nenavadne sanje; od kod mi tako bogastvo? Sem mogoče zadela na loteriji? Ali pa sem postala slavna violinistka in tako zaslužila kupe denarja? No, na ta vprašanja si nikoli ne bom znala odgovoriti, razen če se mi kdaj uspe vrniti v sanjsko glasbeno sobo.