Nekega toplega poletnega večera sem sem opazovala polno luno, ki se mi je prijazno smehljala. Vdihovala sem slan morski zrak; bili smo namreč na morju. Razmišljala sem o zabavnih vodnih dogodivščinah, branju nove knjige in o dnevih, ki prihajajo. Prav tako me je zanimalo, ali bom spoznala kakšne nove prijatelje, potem pa …

 “Dobro jutro, gdč. Kotnik! Vam odgrnem rolete?” Naglo sem odprla oči in pred seboj zagledala dolgo posteljo, na koncu pa dekle, ki je bilo oblečeno v krilo, barve kakor noč ob mlaju, z belim predpasnikom. Na stenah ogromne sobe so bile obešene violine, velike in majhne, rdečkaste in temnorjave, skratka različne. Tam je bilo tudi nekaj portretov skladateljev, vendar ne v okvirih, kakršne lahko vidimo v muzejih ali srednjeveških gradovih, temveč v odtenkih sinje modre. Poleg moje postelje je stala steklena nočna omarica, na njej pa ura, ki je izgledala stara kakor Zemlja. Na levi strani sobe je stala velika omara, na desni pa dolga pisalna miza. Stene so bile poslikane z notami in številnimi violinskimi ključi. Pri vratih je stal tudi predalnik, na katerem je bila celotna kolekcija figuric Gorjuss! Ta velika soba mi je na obraz prinesla nasmeh in očitno je tisto dekle opazilo, da je z mojega obraza izpuhtelo začudenje, ker je za trenutek nehala tipkati po ekranu, nameščenem ob okno, kot je to počela prej. Počasi sem premaknila pogled s predalnika na eno izmed violin, hkrati pa deklici namenila mimoidoč nasmeh. Tisti inštrument je bil rdečkast kot javorjev list, mogoče odtenek temnejši. Čudovite strune, pod katerimi ni bilo opaziti niti trohice kolofonije, so se svetlikale na sončni svetlobi. Seveda nisem mogla izpustiti niti lesenega podbradnika, ki je bil svetel kakor mesečina. Iz čudovitih prizorov me je potegnilo vprašanje tistega dekleta; vprašala me je namreč, ali bom danes oblekla obleko za prosti čas ali  kaj drugega. Pokimala sem in odprla je omaro, ki je bila očitno vgrajena v steno; bila je ogromna! Nekaj kratkih trenutkov sem samo zrla vanjo, nato pa so se mi začela postavljati vprašanja: Kaj počnem tukaj? Kdo je tisto dekle? Izgleda kot neke vrste služkinja, toda da bi jaz imela služabnico? To se mi je zdelo nemogoče. In kaj so vse te drage stvari v sobi? Izgledale so drage kot žafran, kot bi rekel moj oči. V tistem sem se spomnila na svojo družino, kar je v meni odprlo novo mapo vprašanj: So tukaj? So sploh živi? Ali tukaj živim popolnoma sama? Kot da bi tista služabnica zaznala, kaj se mi plete po glavi, je rekla: “Vaša mami je šla danes malo po trgovinah in me prosila, naj Vas zbudim namesto nje, kot ste jo to včeraj prosili. Tukaj so Vaša oblačila! Sedaj grem pa do vaših psičkov, da jih spustim na dvorišče.’”S temi besedami je oddrsala iz sobe, saj so lesena tla temu ustrezala, mene pa pustila v jami razmišljanj. Moja glava je iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so kar naprej nemirno tekla po možganih. Sčasoma sem utonila v trans, ki je bil podoben spancu, ni bil pa spanec.

 Trudoma sem dvignila veke, ki so bile še vedno težke kot prejšnji večer. Na okno se je prislonil topel žarek jutranje zarje. Spomnila sem se na svoje nenavadne sanje; od kod mi tako bogastvo? Sem mogoče zadela na loteriji? Ali pa sem postala slavna violinistka in tako zaslužila kupe denarja? No, na ta vprašanja si nikoli ne bom znala odgovoriti, razen če se mi kdaj uspe vrniti v sanjsko glasbeno sobo.